V začetku decembra leta 1874 je češki skladatelj, ki je popolnoma oglušel, dokončal portret svoje reke. Bedřich Smetana je Vltavo napisal v devetnajstih dneh, in jo posvetil narodu, ki še ni poznal svoje države. V eseju bom govoril o najbolj znanem delu češke glasbene tradcije, ki pripoveduje o slavni reki, ki se vije od dveh gorskih izvirov pa vse vse do čeri pri Vyšehradu. Mnogokrat smo ga slišali tudi v slovenski poustvarjalni tradiciji, od Prodane neveste v Ljubljani leta 1894 do Talicha in Filharmonije, najbolj pa smo bili ponosni na dan, ko je v Gallusovi dvorani decembra 2015 skladbo poustvaril Veliki simfonični orkester Gimnazije Kranj. Posnetek koncerta na kanalu @zevnikov si je odtlej ogledalo že devet milijonov in pol glasbenih navdušencev.
Ko je izgubil sluh, ga to ni odvrnilo od tega, da bi skladal, pisal je po spominu, mislil je na dni, ki jih preživel ob vodi.po Brianu Largu, Smetana (1970)
O Reki, ki je nihče ni slišal
Osmega decembra 1874 je Bedřich Smetana v Pragi dokončal partituro, ki jo je pisal devetnajst dni. To je bila simfonična pesnitev Vltava, drugi del cikla, ki ga je kasneje poimenoval kot Má vlast, kar v češčini pomeni Moja domovina. Dva meseca prej je - ravno je dopolnil petdeset let- popolnoma oglušel. Zvokov reke, ki jo je opazoval od dveh izvirov v Šumavi do praškega Vyšehrada, torej ni bil več zmožen slišati; njegov biograf Brian Large, je prepričan, da je zvoke mistične reke pisal po spominu, kjub temu pa je gluh napisal svoje najbolj slavno delo.
To poročilo o znamenitih dvanajstih minutah češke glasbe ni le izmišljija. Vltavo je napisal človek, ki je oglušel, skladabe pa je podaril svojemu narodu, ki mu je že pol življenja posvečal številne opere. V pesnitvi je skladal o hrepenenju Čehov. Reko je v dvanajstih minutah sprememnil v geografski in zgodovinski mit. Melodija, ki jo pozna ves svet pa se izteče v podobo grajskih ruševin. Pesnitev je enostavna, jasna, skladatelj jo je zapisal tako, da je razumljiva slehernemu živemu bitju.
Besedilo pa ne opisuje samo Vltave od izvirov do Prage, razloži tudi, kako so jo Čehi v devetnajstem stoletju uvedli na slovenske odre. Prav ti so pripomogli k razvoju kulturne dejavnosti na Slovenskem. Prodano nevesto v naših krajih izvajajo od leta 1894 in so jo do danes ponovili že več kot petstokrat; prvi dirigent Slovenske filharmonije je bil Čeh; decembra 2015 pa je Vltavo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma poustvaril Simonični orkester Gimnazije Kranj, koncert je odtlej poslušalo neverjetnih devet in pol milijona ljudi. Skladbo, ki je avtor sam ni več slišati, dandanes poznamo kot najbolj znan rečni glasbeni popis sveta.
Glasbeniki skladbo poustvarjajo natanko dvanajst minut, toliko kolikor traja povprečno dejanje v operi ali čas, ko se človek sprehodi ob reki. Smetana je skladbo zasnoval tako, da poslušalec skupaj s tokom reke v nekaj minutah prepotuje dvesto kilometrov: od izvirov dveh potočkov v Šumavi, preko Českega Krumlova in Českih Budějovic mimo gradov nad reko, pa nato čez brzice pri Svatem Janu do Prage. Kdor pozna zemljevid Češke, lahko opazi, da se glasba zlije z reko tako precizno in organsko, kot da bi ta nastala zaradi skladbe same in ne obratno.

Bedřichovo otroštvo
Bedřich Smetana se je rodil 2. marca 1824 v Litomyšlu, mestu v vzhodnem delu Češke, v pivovarni grofovskega gradu, kjer je bil njegov oče František pivovarski mojster. Oče je bil premožen, v prostem času je rad igral na violino. Žena mu je rodila enajst otrok; Bedřich je bil prvi izmed sinov, ki je preživel zgodnje otroštvo. Krstili so ga je za Friedricha; češko se je naučil govoriti in pisati šele pozneje, saj je bila pokrajina, v kateri je odraščal, pod nemško oblastjo: šola, uradi, gledališče, učenje glasbe, vse je potekalo v nemščini. Dejstvo, da se je njegov oče moral naučiti češko, priča o paradoksalni in težki situaciji, v kateri so morali živeti številni Čehi.
Bedřich je bil čudežni otrok. Pri petih je igral v kvartetu, pri šestih je javno nastopal, pri sedmih je skladal. Družina se je pogosto selila, zato je obiskoval številne gimnazije po vsej deželi, v Jihlavi, v Německý Brodu, v Pragi. Fant pa je šolo zanemaril in raje obiskoval koncerte. Leta 1840 je oče v svoj dnevnik zapisal stavek, ki ga navajajo vsi Smetanovi biografi: v tehniki želi biti Liszt, v skladanju Mozart. Skladatelj je takrat dopolnil šestnajst let.
V Pragi je pri Josefu Prokschu študiral kompozicijo, se preživljal tako, da je poučeval klavir otroke v plemiških družinah, nato je v revolucionarnem letu 1848 odprl lastno glasbeno šolo. Denar zanjo je posodil Liszt. Smetana mu je poslal svoje prve skladbe, ta pa je njegov trud nagradil tako, da mu je dal denar in pomagal z nasveti. Šola ni prinašala pravih dohodkov, v Pragi ni dosegla svoje veljave, zato je leta 1856 dvaintridesetletni skladatelj, ki je hotel biti podoben Lisztu in Mozartu, sprejel službo na Švedskem.
Litomyšl je danes mesto z renesančnim gradom, ki je uvrščen na Unescov seznam. V njem kulturniki vsako leto prirejajo festival, ki nosi naslov Smetanov Litomyšl, kjer vsako poletje publika na grajskem dvorišču uživa v izvedbah opernih predstav. Pivovarno, v kateri se je Smetana rodil, so preuredili v muzej, stanovanje pivovarskega mojstra je ohranjeno in je tako, kakršno je bilo v času skladateljevega življenja. Slovenskega obiskovalca bi kraj spominjal na Cerkno ali na Ribnico. Tako je to majhno češko mestece danes zelo ponosno, da je del velike glasbene zgodovine, iz katere je izšel slavni nacionalni skladatelj. Smetana se je domov vračal redko; otroštvo je preživel tako, da se je z družino selil iz kraja v kraj, iz pivovarne v pivovarno, zato je bil mladi umetnik doma povsod in nikjer


Življenje na švedskem in dolgo potovanje domov
Göteborg, kamor je Smetana odpotoval oktobra 1856, je bilo trgovsko mesto brez orkestra (danes v njem bivajo svetovno znani Göteborški simfoniki), v njem pa je delovalo glasbeno društvo, bogati meščani so se želeli učiti klavirja, zato je pet let tam poučeval, dirigiral koncerte na družabih dogodkih in igral v komorni zasedbi. Življenje na Švedskem mu je ustrezalo, saj so ga končno ljudje cenili in ga dobro plačevali. Tam je napisal prve simfonične pesnitve po Lisztovem vzoru: recimo Richard III., Valdštejnov tabor in Hakon Jarl. Ko se je vračal domov, je leta 1859 umrla njegova žena Kateřina, ki je bolehala za jetiko. Še pred tem pa so umrle že tri od njunih štirih hčera.
Na Švedskem je torej užival a vseeno čutil, da je tujec sredi tuje dežele, nekakšen prostovoljni izgnanec. Tam se je naučil, kako se piše orkestrska glasba za javno občinstvo. Spoznal je tudi, da si morajo njegovi Čehi nujno pridobiti politično samostojnost. V pismih, ki jih je v teh letih pošiljal znancem, zagrenjeno, a hkrati ljubeče in hrepeneče piše o Pragi. Občutek pozna vsak, ki je kdaj delal v tujini: tam so ga cenili, doma so ga spregledali; kljub temu je srčno hrepenel po domu. Vrnil se je leta 1861, ko je cesar z oktobrsko diplomo Čehom obljubil več pravic in ko so Pražani začeli zbirati denar za narodno gledališče.
Doma ga ni nihče slovesno sprejel, Čehi ga niso poznali, bil je anonimen in nepomemben skladatelj. V Pragi, kjer delovala nemška opera, so gradili Provizorično gledališče. Smetana je bil takrat sedemintridesetletni pianist, ki je napisal šele tri simfonične pesnitve, zaposlen je bil samo enkrat in še to je bilo daleč stran na Švedskem. Ni imel posebnih izkušenj, kandidiral je za dirigenta gledališča, a ga vodstvo ni izbralo. Pisal je kritike, vodil moški pevski zbor Hlahol, med tem pa se je učil češke slovnice in leksike. Svojo prvo opero z naslovom Brandenburžani na Češkem je napisal leta 1863. Pražani so bili navdušeni, saj je opera pripovedovala zgodbo o tem, kako so tujci zasedli domačo deželo. Prav zaradi te, danes praktično pozabljene opere, je Bedřich Smetana postal nacionalni skladatelj. Končno so ga poznali vsi.
V tujini je Smetana med pisanjem skladbe prvič uporabil poseben postopek, ki ga je med ustvarjanjem Vltave še izpopolnil: ko se je tema v simfonični pesnitvi drugič ponovila, je iz molove lestvice prešla v durovo. Švedi so ga oboževali, kritiki cenili. Ko je odhajal, so njemu na čast priredili slovesni koncert. V Pragi pa ga ni nihče niti spoštoval niti poznal. Razlika, ki jo je občutil med tujino in domom ga je prizadela in prihoda domov se ni nikoli lepo spominjal. Prav iz grenkobe in razočaranja, prav zato se je lotil pisanja cikla Má vlast (Moja domovina).

Smetana je prvi napisal opero v češčini
Med letoma 1863 in 1882 je Smetana napisal osem oper v češkem jeziku na motive iz češke zgodovine. Pisal jih je za češko gledališče. Brandenburžani na Češkem leta 1866 so bili zgodovinska drama; Prodana nevesta, ki jo je dokončal istega leta, pa podeželska komedija, ki je po začetnemu neuspehu postala najbolj igrana češka opera vseh časov; sledil je Dalibor leta 1868, viteška tragedija, za katero so mu očitali, da jo je pisal pod pretiranim Wagnerjevim slogovnim vplivom; nato Libuša, slavnostna opera o mitski ustanoviteljici Prage, ki jo je napisal, ko so odprli Narodno gledališče leta 1881; medtem pa še Dve vdovi, Poljub, Skrivnost, in po njih Violo, ki je nikoli ni dokončal. Od leta 1866 do 1874 je bil kapelnik Provizoričnega gledališča, dirigiral svoje in tuje opere ter vodil orkester, v katerem je igral violo mladi Dvořák.
Prodana nevesta je bila prva Smetanova opera, ki so jo uprizorli v Ljubljani, kjer so jo večkrat ponovili. Leta 1894 jo je Dramatično društvo uprizorilo v prevodu pesnika Antona Funtka, pod vodstvom skladatelja Frana Gerbiča; že prvo leto je bila na sporedu devetkrat in v treh letih šestnajstkrat, kakor poroča oddaja Razglednice preteklosti na RTV Slovenija. Skupno je v ljubljanski Operi presegla petsto petdeset predstav. Zadnja uprizoritev, januarja 2019 v režiji Jiříja Nekvasila, je bila petindvajseta v sto petindvajsetih letih. Nobena tuja opera pri nas ni bila tako uspešna kot ta.
Zakaj prav ta? Ker je Prodana nevesta narodna opera, ki ne želi nikogar podučevati o zgodovini in težkih političnih temah; v njej ni kralja: popisuje preprost vaški praznik, poln mešetarjev, zaljubljencev, kjer odmeva ljudska polka in furiant. Z njo se je lahko poistovetil vsak slovanski narod, tudi Slovenci. Foerster je par odlomkov dirigiral v ljubljanski čitalnici že leta 1868, dve leti po praški premieri; Ljubljana je torej Smetano dodobra spoznala, še preden so Slovenci dobili svojo prvo opero.
Ko so v Ljubljani prvič uprizorili Prodano nevesto, je slovensko gledališče obstajalo sedemindvajset let, slovenska opera pa dvaindvajset. To je vodil Fran Gerbič, skladatelj in tenorist, ki je pel v Pragi in Zagrebu. Prodano nevesto je prevedel pesnik in pisatelj Anton Funtek, ki je prevajal tudi Wagnerja. Dejstvo, da so v Ljubljani v desetih dneh po premieri Prodano nevesto ponovili kar devetkrat, priča, da so prebivalci hrepeneli po slovanski operi. Prodana nevesta je bila leta 2019 še vedno na sporedu, kar priča, da publika v še vedno uživa v njenih komičnih vložkih in lepih melodijah.
Kako je Smetana ustvaril prepoznaven nacionalni zvok
Kaj so sploh češki motivi v Smetanovi glasbi? Odgovor ni enoznačen in je največkrat napačen: Smetana skoraj nikoli ni v vkomponiral v svoja dela citatov ljudskih pesmi. V Prodani nevesti ni niti ene take melodije; polka in furiant sta plesa, ki ju je napisal sam po vzoru ljudskih predlog; melodije so njegovo avtorsko delo. Da skladbe zvenijo nedvomno češke, je najbrž posledica genialnega načina, kako je skladatelj obdelal svoje gradivo. Tako se glasba Smetane razlikuje od Dvořáka in slavne ruske peterice skladateljev, ki so ljudske pesmi zbirali in jih v celoti citirali v svojih delih.
Smetanova dela imajo tri glavne komponente. Prva je ritem, ki ga je povzel po čeških plesnih oblikah: poslušalec sledi polki v dvočetrtinskem taktu; nato furiantu z menjavo dvodelnega in trodelnega metra; tam je tudi sousedská v počasnem trodelnem. Skladatelj jih je komponiral v operah in v orkestrski glasbi, tudi v Vltavi. Druga komponenta njegovega ustvarjalnega postopka je deklamacija: melodija sledi zvenu in poudarkom v češkem jeziku. Naglas ima poudarek na prvem zlogu, tako da se češka melodija začne na prvi dobi. Smetana se je tega pravila vedno držal, čeprav je sam govoril z naglasom, ki je bil češkemu jeziku tuj. Tretja komponenta pa je Lisztov vpliv. Uporabil je žanr simfonične pesnitve kot krovne oblike Vltave. V njej se motivi preoblikujejo, orkester pripoveduje čudovito, skorajda pravljično zgodbo: vse to je napisal tako, da se je zgledoval po Lisztovih stvaritvah. Značilna češka glasba je torej lisztovska glasba s češkim ritmom in nežnim slovanskim češkim zvenom.
Slovenski učbeniki ta muzikološki kanon povzemajo takole: Smetanovi najbolj znani deli sta simfonična pesnitev Vltava iz cikla Moja domovina in opera Prodana nevesta. V tem kanonu je povzeta ideja Smetanove nacionalne glasbe: motiv reke, ki se vije po pokrajini in ljudski plesi na svatbi. Invencija je občinstvo po svetu popolnoma očarala. Slovenska Wikipedija v članku o simfonični pesnitvi Smetano navaja kot češkega predstavnika zvrsti, ki je dala svetu Vltavo iz cikla Moja domovina.
Češki naglas na prvem zlogu je za Smetanovo glasbo pomemben, Slovenci pa to lahko preverimo v lastnem jeziku: slovenščina pozna lahko prost naglas, zato čutimo, da melodija zveni bolj svobodno; v češčini pa je poudarjen naglas na prvem zlogu, zato se melodija začenja se poudarjeno dobo. Tonski potek Smetanovih melodij zato pada, sprva te zazvenijo v visokih tonih, končajo pa se z nizkimi, in prav to je čarovnija, ki jo slišimo z mogočno temo Vltave: začne se na tonu E, se dvigne do H in se nato umiri v spodnjih legah. Kdor to ve, lahko prisluhne v Vltavi zvenu češčine, ki se kot nežna meglica dviga nad vijajočo se reko.
1874: leto, ko je Smetana za vedno oglušel
Poleti 1874 je Smetana prvič začutil, da mu v ušesih čudno šumi. Temu se je pridružil neznosno visok piskajoč ton, ki ga je popisoval kot akord v A-duru. Oktobra pa je skladatelj popolnoma oglušel na obe ušesi. Bog ve, kje se je okužil s sifilisom, ki ga zdravniki takrat niso znali zdraviti. Star je bil petdeset let, bil je na vrhuncu svoje kariere, druga žena mu je rodila še dve hčeri. Službo kapelnika je moral zapustiti, saj postane gluh dirigent popolnoma nekoristen člen v glasbenem poustvarjalnem procesu. Bolezen je počasi napredovala, deset let pozneje je duševno zbolel.
Čeprav je oglušel, se je z glasbo še vedno ukvarjal. Odstopil je z mesta kapelnika, gledališče mu je izplačevalo mizerno pokojnino. Nato se je preselil na podeželje k hčeri v Jabkenice. Tam je skladal in v dveh mesecih dokončal Vyšehrad, prvo pesnitev cikla, in med 20. novembrom in 8. decembrom 1874 še Vltavo. V naslednjih petih letih je zložil še štiri pesnitve cikla, dve operi, oba godalna kvarteta, klavirske skladbe... Smetana sicer ni bil edini skladatelj, ki je skladal gluh; to se je zgodilo tudi Beethovnu, a ta postopoma ni več slišal in se sčasoma prilagodil svoji novi situaciji. Smetana je oglušel v enem samem poletju, a je ustvarjal, kakor da se ni zgodilo nič. Ker je svetu podaril čarobno Vltavo tako nebogljen, je postala njegova žrtev ena od velikih muzikoloških zgodb v zgodovini klasične glasbe. Še danes ljudje po vsem svetu občudujejo skladatelja, ki je bil popolnoma predan svojemu delu.
Ker je postal gluh, je to vplivalo na način, kako se je lotil komponiranja Vltave. Opazimo predvsem dve podrobnosti. Prvič, glasbo je orkestriral bolj jasno in celo bolj preprosto. Ni več eksperimenriral z novimi kompozijcskimi metodami, uporabljal je samo tehniko, ki jo je bil vešč in v njej udobno domač. Drugič, glasba je bila pravzaprav samo njegova spominska reminiscenca: zapisoval je zvoke reke, gozdov, svatbe, mesečine tako, kot jih je slišal in čutil, preden je oglušel. Prav zato je Vltava tako precizno magična: človek, ki ne sliši, piše iz svojega notranjega spomina, pravi zvoki sveta ga ne zanimajo več. Spominski material preoblikuje v nekaj tematsko bistvenega in veliko bolj resničnega.
Smetana je natančno popisoval nesrečni proces, ko je izgubljal svoj sluh. Njegova opažanja beremo kot popise bolnika, ki si na vsak način želi razumeti svojo bolezen. Poleti je slišal čudno šumenje, ki ga je pripisoval času, ko je pretirano utrujen; avgusta je v gozdu prvič opazil, da ne sliši ptic; septembra so mu zdravniki predpisali, da mora živeti v miru in temi. In v temni sobi je preživel tedne; oktobra ni slišal ničesar več. Zvok, ki ga je slišal nato, je bil visok, stalen in prediren ton, ki ga je v kvartetu leta 1876 zapisal z noto. Da je v takem stanju v treh tednih napisal Vltavo, ni bil samo izjemen in junaški podvig; komponiranje je bilo edino, kar je še znal.
Kako je človek, ki je oglušel, popisal vodo
Skladatelji poskušajo že od nekdaj popisati tek vode. Najenostavnejši način je ta, da popišejo vodni tok z uporabo šestnajstink. Tako je komponiral Vivaldi, tako je Ren občutil Wagner. Tradicija je, da so skladatelji podobo tekoče vode opazovali z drobnimi notami godal, ki se gibljejo gor in dol in tako posnemajo njeno nepredvidljivo dinamiko. Smetana je začetek Vltave popisal podobno. Reka začenja svojo pot z zvokom dveh flavt, ki s šestnajstinkami v e-molu predstavljata dva izvira, potem se pridružita klarineta, nato godala, ki skupaj zazvenijo kot mogočna reka, ki se vije po pravljičnem češkem podeželju. Novost tega začetka ni v figurativnih kompozijciskih prijemih, temveč v tem, kako je teme mistične vode Smetana razporedil v partituri: medtem ko drugi skladatelji šestnajstinke zapišejo le v delih, kjer te opisujejo vodo, jih je skladatelj zapisoval v vseh delih simfonične pesnitve, da delujejo kakor večno navzoča reka, ki teče in se nikoli ne ustavi.
Ker je Smetana oglušel, glasbila v orkestraciji predstavljajo enake podobe. Vsako od glasbil evocira svojo barvo, po kateri ga ločimo od drugega: godala predstavljajo vodo, pihala nosijo melodije, trobila bučno rišejo gradove, klarineti mesečino in harfe Vyšehrad. Ko na primer zaslišimo rog, vemo, da se lovci pripravljajo na lov. Vsa glasbila tematsko poudarijo podobe iz življenja ljudi ali narave, poslušalec natančno ve, kako in kam potuje in koga vse srečuje na svojem sanjskem rečnem popotovanju. Podobno tehniko je uporabljal tudi Liszt, saj je le-ta preprosta in jo razume vsak. Čar Vltave je prav v tem, da je skladba jasna, lahkotna in preprosto razumljiva: nobene barve ni preveč, nobena ne manjka. Reka teče svoje sanjsko, barvito in harmonično življenje.
Tretja značilnost Smetanovih skladb, potem, ko je skladatelj izgubil sluh, je ta, da so na papirju nenavadno zapisane. Ker Bedřich ni bil sposoben slišati vse partiture, jo je moral napisati tako, da je bila celota jasna že ob notaciji. Vltava je zato zgrajena kot rondo: reka je refren, prizori ob njej so kupleti. Ker se refren ponavlja v isti obliki, se glasba nadaljuje brez premora. Kdor sliši to obliko, razume praktično logiko gluhega skladatelja, ki se je poslužil arhitekturnega ustvarjalnega načrta in tako premagal svojo hibo.
Kaj pravzaprav je simfonična pesnitev?
Vltava je simfonična pesnitev, izraz pa je potrebno natančneje razložiti. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opredeli kot programsko, oblikovno svobodno enostavčno skladbo za orkester; Slovenska Wikipedija dodaja, da gre za programsko glasbo, kar pomeni, da mora glasba nekaj sporočati, pripovedovati zgodbe, slikati naravo in ustvarjati konkretne podobe, njeni motivi se preoblikujejo, kakor se spreminja glavni motiv zgodbe. Zvrst je v petdesetih letih devetnajstega stoletja iznašel Franz Liszt v Weimarju, uporabljala pa sta jo še Richard Wagner in Bedřich Smetana.
Liszt je bil Smetanov vzornik in pokrovitelj. Posojal mu je denar za šolanje, pregledoval njegove skladbe in ga povabil v Weimar, kjer je Smetana leta 1857 poslušal njegova dela. Tako se je odločil, da se bo, ko bo komponiral svoj material, zgledoval po svojem prijatelju. Tri pesnitve, ki jih je napisal na Švedskem, so bile še vaja v slogu; Má vlast pa je postala glasbena mojstrovina. Smetana je Lisztovo zamisel, en stavek za eno idejo, razširil na šest stavkov za eno domovino, in s tem ustvaril nekaj, česar Liszt ni nikoli napisal: cikel, ki je hkrati pripovedoval o geografiji, zgodovini in mitologiji ene, enotne in enovite dežele.
Vprašanje, kakšna glasba je Vltava, pozna torej dva odgovora. Po obliki je Vltava nemška: lisztovska, wagnerjanska, programska, komponirana po invencijah glasbe Nove nemške šole, ki so jo praški konservativci sovražili in zato Smetani očitali, da posnema Wagnerja. Po vsebini je češka: opisuje reko, grad, svatbo, ples, naravo, ljudske običaje, mistiko gozda in narave. Smetana je nemško obliko napolnil s češko vsebino in s tem naredil to, kar so poskušali vsi mali narodi devetnajstega stoletja: iz okvira, ki so ga iznašli večji, napraviti svoj, unikaten glasbeni izraz. Slovenci smo počeli isto s Foersterjem in pozneje s simfoničnimi pesnitvami, ki so jih v dvajsetem stoletju pisali naši nadarjeni skladatelji.
Na Slovenskem so izraz simfonična pesnitev uveljavili od začetka dvajsetega stoletja, naši skladatelji so izraz hitro posvojili, saj so ga Slovencem posredovali češki dirigenti in skladatelji: Talich je v Ljubljani dirigiral Smetanovo glasbo, slovenski skladatelji so pesnitve pisali po njegovem zgledu. Slovenski Pojmovnik teorije glasbe in Slovar slovenskega knjižnega jezika izraz navajata kot ustaljen termin. Slovenska Wikipedija svoje geslo o simfonični pesnitvi pripisuje Lisztu, Straussu in Sibeliusu posebej pa referira na Smetano s ciklom Moja domovina. Vltava je torej za slovenskega učenca prvi zgled zvrsti, prvi stik z glasbo. Učbeniki za glasbo po svetu in pri nas se tako niso spremenili že dolga desetletja. Otroci še danes rišejo slikanico reke, gozdov, polj in mesta, ko poslušajo to magično glasbo.

Má vlast — slika domovine v šestih podobah
Cikel Moja domovina, je nastajal med letoma 1874 in 1879. Prvo pesnitev je skladatelj naslovil kot Vyšehrad, drugo kot Vltavo, in šele zadnja, Blaník, zaključuje simfonično pesnitev tako, da je ta postala razumljiva poslušalcem. Pred nami je šest podob, šest njenih delov: Vyšehrad, ki stoji na mogočni vzpetini starih čeških knezov. Harfe evocirajo barde in izgubljeno slavo; Vltava, reka; Šárka, bojevnica iz češke legende, ki se je krvavo maščevala svojim nasprotnikom; Z českých luhů a hájů, Iz čeških logov in gajev odmeva pokrajinski mir; Tábor, mesto husitov, ki pojejo koral Kdo so božji bojevniki; in nato Blaník, gora, v kateri spijo husitski vitezi in se bodo zbudili, ko bo narodu najhuje, da mu bodo pomagali.
Zgradba cikla je premišljena. Prvi dve podobi sta zemljepisni, tretja pripoveduje o češki legendi, četrta slika novo pokrajino, peta in šesta pa pripovedujeta o mitski nacionalni zgodovini. Vyšehradski motiv iz prve pesnitve se ponovi še v drugi in v zadnji, husitski koral iz pete podobe slišimo v šesti, tako da se pripoved ciklično obnavlja. Moja domovina traja več kakor uro, kar je veliko glasbe. Na prvi izvedbi 5. novembra 1882 jo je dirigiral Adolf Čech, istega leta so odprli Narodno gledališče. Smetana se je koncerta udeležil, čeprav ne glasbe ne navdušenih aplavzov ni več slišal.
V Sloveniji je le redko prilika, da lahko slišimo ves cikel skladbe Moja domovina, ker traja uro in četrt. Da je interpretacija te glasbe po standardih, ga mora poustvariti izkušen orkester. Nazadnje ga je v Ljubljani zaigral Orkester zahodno-vhodni divan na sedemdesetem Ljubljana Festivalu avgusta 2022, dirigiral pa mu je Daniel Barenboim. Naši orkestri največkrat igrajo samo Vltavo. RTV Slovenija jo je posnela z Markom Munihom leta 1992 in pozneje z Danielom Raiskinom, Simfonični orkester RTV pa jo je v sezoni 2022/23, ko je orkester vodil Dawid Runtz, združil z Dvořákovo Deveto simfonijo. Ob dvestoletnici Smetanovega rojstva leta 2024 so v Pragi praznovali vse leto; pri nas pa posebnega koncerta ni bilo,


| I | Vyšehrad | Skala-grad starih čeških kraljev; harfe bardov; slava in propad | 1874 | marec 1875 |
|---|---|---|---|---|
| II | Vltava (Moldava) | Tok velike reke od izvirov do Prage | 20. nov.–8. dec. 1874 | 4. april 1875 |
| III | Šárka | Bojevnica češke legende in njeno krvavo maščevanje nad moškimi | 1875 | 1877 |
| IV | Z českých luhů a hájů | »Iz čeških logov in gajev« — živa pokrajina sama | 1875 | 1876 |
| V | Tábor | Husitska trdnjava; koral »Kdo so božji bojevniki« | 1878 | 1880 |
| VI | Blaník | Gora, kjer husitski vitezi spijo do narodove ure stiske | 1879 | 1880 |
Drugih pet simfoničnih pesnitev
Vltava je druga v ciklu in njen najbolj znani del, a je ni mogoče razumeti brez preostalih petih slik. Vyšehrad, ki je prva podoba v ciklu simfonične pesnitve, se začne s štirimi harfami, ki igrajo štiritonski motiv, kjer bard poje o slavi starega gradu; motiv, ki narašča v trobilih, se v bitki umiri in dokončno pojenja s podobo razvaline. Prav ta motiv se v Vltavi ponovi v njenih zadnjih taktih, ko reka steče prori Labi. Kdor Vltavo posluša, ne da bi prej slišal Vyšehrad, je priča zaključku podobe, ne da bi vedel, kaj ta pomeni.
Šárka je legenda iz češke mitologije o t. i. dekliški vojni, v kateri so se ženske po smrti kraljice Libuše uprle moški prevladi. Da bi premagale moško vojsko, se je mlada Šárka dala privezati na drevo in se pretvarjala, da je žrtev zarote, s čimer je v past zvabila viteza Ctirada. Ko jo je očarani vitez odvezal in z možmi popil zastrupljeno medico, je Šárka z rogom signalizirala skritim bojevnicam, ki so omamljene vojščake brez milosti pobile. Bedřich Smetana je to dramatično zgodbo o zvijači, strasti in neusmiljenem maščevanju upodobil v tretji simfonični pesnitvi ciklusa Moja domovina. Četrta pesnitev pripoveduje o čeških travnikih in gajih, o čisti lepoti pokrajine, ki ne želi pripovedovati zgodb. Zapisana je kot fuga za godala, ki raste iz tišine in se prelevi v vaški ples, ki spominja na svatbo v Vltavi. Tábor in Blaník, peta in šesta pesnitev, pripovedujeta zgodovino Češke: husitski koral Kdo so božji bojevniki, poudari neuničljivo melodijo petnajstega stoletja. Goro, v kateri vitezi spijo, je Smetana obdelal, kot je to storil Beethoven s svojimi temami. Konec Blaníka združi že omenjeni husitski koral z vyšehradskim motivom: zgodovina in zemljepis, propad in prerokba, vse se prikloni publiki z enim samim končnim akordom.
Za slovenskega poslušalca so te pesnitve zanimive, saj so služile kot vzorec, ki je navdihnil naše skladatelje dvajsetega stoletja: pisali so simfonične pesnitve na enak način, popisovali pokrajine, legende in zgodovino. Smetanova zamisel, da se domovina lahko uglasbi kot niz živih podob, je vplivala na delo skladateljev v vsej srednji Evropi. Vltava je daleč najbolj znana pesnitev cikla, saj je najbolj preprosta in najbolj vesela; vendar je drugih pet ključnih, da poslušalec razume, iz kako obsežne celote jo je Smetana zložil.

Dva izvira Vltave
Smetana je pesnitvi priložil programski zapis, da si lažje predstavljamo, kakšna je pot Vltave. Teplá in Studená Vltava sta dva potoka v Šumavi ob bavarski meji, ki se pri Mrtvem lugu združita v reko, ki nato potuje prek gozdov, vasi, mesečine, brzic do Vyšehrada, kjer izgine v daljavi. Nova Akropola, ki je program povzela v slovenščini, ga zaključi tako: Vltava se zavrtinči v svojih brzicah, se razširi, teče proti Pragi, obide Vyšehrad in veličastno izgine v daljavi.
Glasba se začne z zvoki dveh flavt. Prva igra šestnajstinke v e-molu, ki se gibljejo po razloženem akordu, druga ji odgovorja v drugačnem ritmu, potem se pridružita klarineta, vsa štiri pihala pa sestavijo melodično linijo, ki jo je Smetana v partituri označil kot tek obeh rečnih izvirov, ki se s pizzicatom godal združita v večjo rečico. Ta del velja za najbolj slikoviti začetek pripovedi v vsej programski glasbi. Prizor ne pripoveduje velike zgodbe, pa je vseeno čudovito živ. Voda teče, žubori, vre, potoka se igrata v skrivnostnem prepletu v čarobnem gozdu: sleherni človek ve, da je priča vodi, ki veselo teče po logovih in holmih in se nikoli več ne ustavi.
Na posnetku izvedbe Velikega simfiničnega orkestra Gimnazije Kranjsta sta bili flavtistki Aleksandra Pleterski in Anja Kišek, prva takrat študentka flavte, druga bivša dijakinja šole, ki je ravno začela s študijem matematike. Aleksandra Pleterski je danes flavtistka v Dunajski državni operi in Dunajskih filharmonikih. Obe dekleti sta tehnično briljirali, na posnetku plešeta svoj divji ples z vodnimi kapljicami neukrotljive narave. To sta dve flavti, ki morata v šestnajstinkah biti skupaj, biti točni, jasni, kjer dirigenta, ki bi ju lahko vodil, ni, saj so šestnajstinke prehitre, da bi ju lahko spremljal. Kdor posluša posnetek od svojega začetka, sliši, kako se voda, ki jo virtuozno posnemata dve mladenki, spremenija v divjo in mladostno reko.
Svojega programa, ki sem ga omenil v prejšnjih odstavkih, Smetana ni natisnil v prvi partituri iz leta 1875; skladatelj ga je poslal založniku šele ob drugi izdaji, vsak prizor je poimenoval z eno besedo ali dvema. Ta je tako natančen, da je z njegovo pomočjo mogoče ustvariti rečni zemljevid. Teplá in Studená Vltava, gozd, svatba, mesečina, gradovi, brzice, Vyšehrad, daljava. Hkrati pa poslušalca ne omejuje, ko mu predstavi pokrajino, vsak prizor si ta lahko zamisli po svoje: gozd je natančno tak, kot ga poslušalec pozna, svatba je podobna tisti, na katero so ga povabili in kjer je plesal do onemoglosti. Programska glasba noče razlagati svojih motivov, temveč ponudi poslušalčevi domišljiji prosto pot.

Skladba opisuje tok Vltave od njenih dveh majhnih izvirov, Mrzle in Tople Vltave. Oba potočka se združita v en tok, ki potuje čez gozdove in travnike, mimo pokrajine, kjer lahko opazujemo veselje in ples svatov na kmečki svatbi. Na rečni poti opazujemo ples rusalk v mesečini, skale, iz katerih se dvigajo ponosni gradovi in razvaline. Na poti potujemo mimo Svatojánskih brzic, do Prage kjer zdaj počasna reka pozdravlja Vyšehrad. Od tu naprej reko samo še opazujemo in občudujemo. Ta se vije po deželi, dokler se veličastno ne izgubi v daljavi neznane tujine.Bedřich Smetana, skladateljev programski zapis k Vltavi (1875)
Znana melodija v novi podobi
Po minuti in pol neverjetnega vodnega plesa se začenja prelepa in očarljiva melodija. Prve violine in oboa zazvenijo v e-molu nad šestnajstinkami drugih violin: dolg, valovit napev, ki se dviga po lestvici in pada nazaj: pred poslušalcem je osem taktov, ki jih pozna ves svet in kje se vedno naježi koža v čudoviti harmonični lepoti. Smetana je melodijo označil kot glavno temo reke, in v pesnitvi se ta vrne trikrat, vsakič bolj očarljiva in mogočna: tu v molu, potem po brzicah v E-duru, in na koncu kot reminiscenca človekovega hrepenenja. Melodija je tako preprosta, da jo je mogoče peti, in tako popolna, da je postala ena izmed petih najbolj znanih melodij svetovne klasične glasbe. Zdi se nam, da je tu za nas že od vekomaj.
Melodija je res obstajala še pred Vltavo. Ni Smetanova iznajdba, temveč je skladatelj obdelal star napev, ki je krožil po Evropi že od renesanse dalje: to je bila italijanska pesem La Mantovana iz šestnajstega stoletja, ki jo je Giuseppe Cenci objavil leta 1600; v dveh stoletjih je ponarodela v Španiji, na Poljskem, na Škotskem, v Romuniji, in tudi na Češkem, kjer se je pela kot otroška pesem o mački, ki leze skozi luknjo, Kočka leze dírou. Smetana si je izposodil to melodijo, ji spremenil ritem, jo raztegnil in ji dodal motiv reke. Trideset let po njem je isti napev pridobil še eno domovinsko pravico, ko ga je Samuel Cohen uporabil za pesem Hatikva, ki je leta 1948 postala himna Izraela.
Melodija, ki velja za izrazito češko, najbrž to sploh ni, čeprav se njen motiv ponavlja v vsej partituri. Narodna glasba ni odvisna od gradiva, ampak od njegove obdelave in od tega, kako jo narod sprejme: Smetana je star evropski napev spremenil v tok češke reke, in Čehi so to novo glasbo sprejeli za svojo tako silovito, da je vprašanje, kakšen je njen izvor, zanje nepomembno. Ko pod komentarjem znamenite izvedbe Vlatve Simfoničnega orkestra Gimnazije, naključnih Čeh razloži, da ga ta glasba navda s ponosom, da je Čeh. Čeprav ne ve, da ta ponos izvira v melodiji iz Mantove.
Slovenskega poslušalca veže na melodijo še ena vez, ki je Čehi ne poznajo. Vsem nam je znan napev, ki se dviga in pada po lestvici in je tako blizu naši pesemski tradiciji, da ga otroci pri glasbeni vzgoji hitro zapojejo in osvojijo, in v zborovski praksi so ga naši aranžerji uporabljali kot vajo v slogu. Napev iz Mantove je v štirih stoletjih prepotoval vso Evropo in pustil sledove v vsaki njeni pesemski tradiciji, tudi v naši. Če Vltavo prepoznamo kot lastno domačo melodijo, to ni pomota; slišimo isti napev, ki je bil doma po vsej Evropi, preden se je spremenil v tok reke.
Kako je motiv reke strukturiran
Vltava je zgrajena v obliki plesnega rondoja, saj je to edina glasbena oblika, ki lahko reko popiše kot vodni ples kapljic, vode in brzic. Refren je tema reke, ki se v skladbi pojavi trikrat; kupleti so prizori ob bregu: lov v gozdu, kmečka svatba, mesečina z rusalkami, brzice; in koda je Vyšehrad. Med refreni je skladatelj vstavil šestnajstinke, tako da se reka tudi s kupleti nikoli ne ustavi. Zgradbo pesnitve je mogoče narisati kot zemljevid skrivnostne pokrajine, ki se vije od izvira, reke, gozda, pa spet reke, svatbe, mesečine, pa ponovno reke, brzice, pa še enkrat reke v duru, gradu in nato veličastnega finala počasi izginjajoče se podobe reke in napovedi neskončne in neobvladljive tujine.
Tonalitete si sledijo tako, kakor se vije čudovita podoba češkega podeželja. Tema reke je zapisana z e-molom, saj je Smetana z njim označil vodo kot vodilni motiv pesnitve; lov je v C-duru, ker avtentični lovski rogovi najlepše zvenijo s tonom C; svatba je v G-duru, mesečina v As-duru, najbolj oddaljeni tonaliteti - mesečina je nasprotje dnevu, brzicam vrne nazaj v e-mol, in šele po njih se reka razširi v E-dur, zato se zdi, kot da bi to isto vodo obsijalo sonce. Tako je Liszt postopal, ko je preobrazil kakšno glasbeno temo in jo prevedel v natančno geografsko enoto, melodija ostane, njen videz se spremenja, reka je enkrat ista, naslednjič drugačna, nato pa spet podobna svoji prvotni podobi.
Skladba traja dvanajst minut, na posnetku fenomenalnega Simfoničnega orkestra Gimnazije Kranj skupaj z aplavzom štirinajst in pol. V teh dvanajstih minutah ni niti enega takta, ki bi bil odveč, kar je za programsko glasbo prava redkost: Lisztove skladbe so bile predolge, prav tako Straussove; Smetanove pa ravno prav. Gluhost ga je prisilila, da je načrtoval vsako sekundo v partituri in tega se je lotil tako natančno, da njegovega skrbnega skladateljskega načrtovanja poslušalec sploh ne opazi. Ta sliši le tok reke in ne sliši rondoja, zato je to glasbeno delo mojstrovina svoje zvrsti.
Kdor hoče obliko slišati, naj ob poslušanju šteje refrene. Prvega slišimo ob obeh izvirih, v e-molu, in traja minuto; drugega po lovu in ta je kratek in prehaja v novo temo; tretji zazveni po mesečini, spet v e-molu, da napove brzice; četrti po brzicah, v E-duru, ki je simbol končnega zmagoslavja. Melodija se torej pojavi štirikrat, vsakič v drugem kontekstu, te pa povezujejo trije prizori. To je oblika rondoja, ki poskrbi, da se reka nikoli ne konča, samo prizori ob njej se menjajo. Liszt je tako gradil svoje pesnitve; Smetana je Lisztovo tehniko uporabil za motiviko vijajoče se reke in jo še dodatno izpopolnil.
Premierna izvedba reke
Vltavo so prvič izvedli 4. aprila 1875 v Pragi na koncertu v Provizoričnem gledališču, dirigiral je Adolf Čech. Pražani so jo takoj in za vedno vzeli za svojo: postala je nacionalna himna, v kateri narod sliši svojo reko, potuje po svojih gozdovih, pleše na svoji lastni svatbi in občuduje svoje gradove. Dejstvo, da jo je napisal gluh človek, je delu takoj podelilo mitski status. V naslednjih letih je postala obvezen spored vsakega praškega koncerta, ki si je želel češke glasbe. Leta 1896 so Vltavo prvič zaigrali v novoustanovljeni Češki filharmoniji, kjer odtlej z njo vsako leto na dan Smetanove smrti, dvanajstega maja, otvorijo festival Praška pomlad.
Zanimivo je, da je Vltava hitro, v enem letu postala nacionalna glasba in ne šele po dolgem stoletju, kot je to značilno za glasbo drugih narodov; za svoj uspeh ni potrebovala nobene šolske ali državne spodbude. Čehi je niso razumeli samo kot umetnost, temveč kot zaris lastne geografije, lastnega obstoja. Smetana je tako storil nekaj, kar je bilo za male narode devetnajstega stoletja zelo pomembno: dokazal je, da je domovina lahko tudi glasba, še preden se je ta preoblikovala v neodvisno državo. Češkoslovaška je nastala leta 1918, štiriinštirideset let po Vltavi; rečni tok jo je prehitel za skoraj pol stoletja.
Slovenci smo razumeli, kaj ta uspeh pomeni za naše zahodne bratrance Čehe. Ti so na Slovenskem obvladovali glasbeno sceno in nas spodbujali, da se zgledujemo po Smetani. Ko je bila leta 1908 ustanovljena Slovenska filharmonija, so, kakor lahko preberemo v zgodovini Filharmonije, za kapelnika izbrali mladega češkega dirigenta Václava Talicha. V Ljubljani je petindvajsetletni maestro naš prvi orkester učil, kako lepa je reka Vltava. Pozneje pa je kot šef Češke filharmonije posnel Má vlast, s katero še danes primerjamo vse nove izvedbe.
Omeniti moramo še Adolfa Čecha, ki je dirigiral prvo izvedbo Vltave, življenjepisi pa ga omenjajo le v nekaj stavkih. Bil je dirigent Provizoričnega in pozneje Narodnega gledališča, prvi je dirigiral večino Smetanovih in Dvořákovih oper, gluhemu skladatelju je bral partiture in mu poročal, kako zvenijo. Dirigiral je prvo izvedbo Vltave 4. aprila 1875 in nato celoten cikel Moje domovine 5. novembra 1882; brez njega Smetana svoje reke nikoli ne bi zares slišal, saj mu je Čech po vsaki vaji pisal, kaj je zvenelo dobro in kaj ne. Edini je bil, ki je skladatelju pomagal, odkar je ta oglušel.
Smetana je izumitelj češke glasbe, utemeljitelj njene samostojnosti, duša njenega narodnega sloga.

Gozd, lov in svatba: reka teče skoznje in se ne ustavi
Po prvem refrenu se reka vije po gozdu, kjer poteka lov. Štirje rogovi v C-duru zaigrajo fanfaro v slogu glasbe osemnajstega stoletja, trobenta jim odgovori, še vedno jih spremljajo šestnajstinke, zato se zdi, da lovci jezdijo ob reki. Ta odlomek je najbolj slikovit v celotni pesnitvi in hkrati najbolj preprost: rogovi predstavijo gozd tako, kakor harfe predstavijo podobo gradu. Smetana ne opisuje lova; samo nakaže njegov začetek in pusti poslušalcu, da si preostanek dogajanja naslika sam.
Nato reka teče skozi vas, kjer njeni prebivalci plešejo na svatbi. Smetana jo je zapisal kot polko v G-duru, s kmečko godbo v klarinetih in fagotih, s poudarki na poudarjeni dobi in s ponavljanjem, ki je značilno za češki ples; Smetana, ki je polko vključil tudi v Prodano nevesto in v svoje klavirske skladbe, v Vlatavi ustvari svojo najbolj prepoznavno. Ples izzveni, ko se reka oddaljuje od vasi, in v zadnjih taktih ga slišimo od daleč, čez vodo, dokler ne izgine. Prizor, ki ga skladatelj ni občutil, saj plesa ni slišal, je za poslušalca čudovito živ.
Za mladinski orkester je to zahtevno delo, ki zahteva veliko glasbenega predznanja, dolgotrajnih vaj, ki izpilijo slog igranja. Polka mora biti težka in vesela, kot da bi jo igrala vaška godba, ne pa lahkotna, podobna glasbi, ki se igra salonu; rogovi, ki tematizirajo lov, morajo zveneti odprto in glasno. Na posnetku tega fantastičnega simfoničnega orkestra kranjskih gimnazijcev moramo biti pozorni na zvena fagotov na svatbi in rogov na lovu: obojega dijaki ne preigravajo vsak dan, a so ta del vrhunsko odigrali. Nejc Bečan je svatbo dirigiral v malce počasnejšem tempu, čeprav je tempo poklicnih orkestrov hitrejši, je pa zato ples poslal robustnejši in kmečko okornejši.
Polka je za Smetano več kakor ples; je simbol češke identitete in njenega ponosa. Podobno je Chopin mazurko spremenil v simbol Poljske. Za klavir je Smetana napisal na desetine polk, in v Prodani nevesti je otvoril drugo dejanje tako učinkovito, da so vsi Pražani naslednji dan razpravljali le o tem. Polka v Vltavi je zadnja, ki jo je napisal, preden je oglušel: osnutke zanjo je pripravljal že poleti leta 1874, v mesecih, ko je postopoma izgubljal sluh. Kmečka svatba ob reki je torej hkrati zadnji ples, ki ga je Smetana še lahko slišal, in hkrati prvi, ki ga je napisal že povsem gluh.
Nemirne Svatojánske brzice
Po svatbi se znoči. Reka teče v As-duru, klarineti in flavte nad sordiniranimi godali rišejo mesečino, rusalke plešejo v pihalih. Med vsem tem šestnajstinke še vedno tečejo, tiho, nepozano, kakor teče voda ponoči. Rogovi od daleč zaigrajo tisto, kar Smetana v partituri imenuje motiv gradov in razvalin: reka teče mimo skal, na katerih so ruševine starih gradov, ki jih osvetljuje mesečina. To je najlepši odsek pesnitve in najtežji del, ki ga mora izvesti orkester, saj mora ta ustvariti skrivnostno tušino, absoluten mir, ki je natančen in dirigentsko pazljivo koordiniran.
Potem sčasoma mesečina zbledi, tema reke se vrne v e-molu, glasba nas po reki zaziba do Svatojánskih brzic. Ta odsek se začne kot pravi vihar v Smetanovi glasbi: godala so v triolah, trobila v kromatiki, timpani, činele, tam-tam, vse skupaj divja v glasnem, nemirnem fortissimu, ki traja minuto in pol, v katerih se izgubi melodija reke, ostane pa samo neverjetna sila, s katero ta dere čez brzice. Smetana jo je napisal v enakih šestnajstinkah, v katerih je tematiziral vodo na začetku pesnitve, samo da so zdaj last vsega velikega simfoničnega orkestra: podoba reke je ista, le da se je v tem delu jezno in silovito razbesnela.
Po brzicah, ko se reka razširi in umiri, se njena tema vrne v E-duru, še vedno jo igra ves orkester. Kdor je pazljivo poslušal skladbo od začetka, ve, da je to trenutek, za katerega je Smetana živel. Ista melodija, ki je v molu označila rečno tematsko polje, je zdaj v duru postala zmagovalna. Simbol nacinoalnega triumfa in ponosa, simbol nikoli upogljive češke nacije. Na znamenitem posnetku Simfoničnega orkestra Gimnazije Kranj je to trenutek, za katerega vsi komentatorji trdijo, da jih je oblila kurja polt, ko se je melodija vrnila nazaj, zmagoslavna in nepremagljiva. Napisal jo je skladatelj, ki ni slišal, ustvaril pa jo je zato, da bi jo slišali drugi in občutili ter globoko ponotranjili njeno simbolno ponosno zmagoslavje
Mesečina pred brzicami si zasluži svojo posebno obravnavo, saj je to najlepši in tehnično najnevarnejši odsek celotnega cikla. Smetana v njej uporabi sordinirana godala, ki jih razdeli na osem glasov: flavte in klarinete v tercah in harfo, ki tokrat ne tematizira Vyšehrada, temveč vodo, ki se lesketa v mesečini; rusalke, ki plešejo in se igrajo na njej, so iz iste pravljične imaginacije, kakor znamenita Dvořákova Rusalka, ki jo je napisal petindvajset let pozneje. Za orkester je to preizkus intonacijske natančnosti: osem godalnih glasov v pianissimu, kjer poslušalec vsako, še tako majhno napako takoj zazna in sliši. Na posnetku je ta odsek tisti, ki najbolje priča o tem, koliko vaj je bilo potrebnih, da je orkester izpeljal glasbene sanje v meseči z brezhibno brilianco.

Reka teče mimo Vyšehrada, kjer je pokopan skladatelj
Po E-duru se v trobilih oglasi vyšehradski motiv: štiri padajoče note, ki jih je v prvi podobi igrala harfa, zdaj zazvenijo v vsem orkestrskem registru. Reka teče pod skalo, na kateri je stal grad prvih čeških knezov in na kateri je danes vyšehradsko pokopališče, kjer so zgradili grobnico Slavín, kamor so pokopali tudi Smetano in Dvořáka. To je edini kraj v pesnitvi, kjer se zgodovina pridruži nacionalni geografiji: reka, ki je do zdaj tekla po pokrajini, zdaj teče mimo simbolov nacionalnega ponosa in identitete. Smetana je motiv označil s slavnostno oznako in ga pripisal trobilom, tako da ga slišijo vsi posluđšalci; potem se reka razširi, tema izgine in v zadnjih taktih ostanejo samo šestnajstinke, ki počasi potihnejo. Dva akorda v fortissimu zaključita pesnitev in z njo cikel; reka pa je tekla naprej, v Labo in na koncu v morje. V neskončnost drugega časa in prostora.
In konec pesnitve je nauk o o glasbeni obliki. Smetana bi pesnitev lahko zaključil s slavnim vyšehradskim motivom, kakor bi to storil vsakdo; namesto tega jo pusti odteči naprej in pesnitev konča s tišino, ki jo prekineta dva glasna akorda. Tok reke se ne konča, Smetana le zastre pogled nanjo. To je enak postopek, ki ga je ponovil tudi Dvořák v svoji Deveti, kjer zadnji akord tiho izzveni v pihalih: češka glasba se ne konča s slavjem, konča se z odhodom, slovesom in neskončnim nedosegljivim hrepenenjem.
Vyšehrad je slovenskemu poslušalcu poznan, čeprav ga še ni obiskal. Tam stoji spomenik, ki so si ga v takšni ali drugačni obliki zamislili vsi slovanski narodi. Del podobnega nacionalnega arhetipa je utrdba na skali nad reko, kjer so pokopani junaki iz nacionalne zgodovine. Smetana je tam pokopan od leta 1884, Dvořák od leta 1904, ta ista reka teče mimo obeh velikanov češkega ponosa, kakor je tekla v simfonični pesnitvi. Kdor obišče Prago, naj obišče Vyšehrad, posluša naj zadnjo minuto posnetka glasbene mojstrovine, ko sloni ob ograji in opazuje Vltavo. Zemljepis, nacionalna zgodovina in glasba se tam natančno poenotijo.
Celotna reka
Poglejmo zdaj pesnitev v celoti, kakor jo je na Slovanskem večeru decembra 2015 zaigral Veliki simfonični orkester Gimnazije Kranj, in jo poslušajmo od začetka do konca, tako kot je napisana. Vltave ne moremo razbiti na stavke, kakor smo razbili Šeherezado in Dvořákovo Deveto; pred našimi očmi se vije ena enotna reka in njen neskončen tok. Če bi jo prekinili, razbili in preveč secirali, bi bilo tako, kot bi na njej zgradili jezove. Posnetek traja štirinajst minut in štirideset sekund od zvoka prvih flavt do konca aplavza, in v tem času se razgrne in razkrije sleherno ozadje, ki smo ga razložili in razčlenili v tem eseju.
Kaj slišimo? Na začetku slišimo kristalno žuborenje dveh flavt, ki se jima pridružijo godala. Teme reke nastopi prvič, ko se pogovarja oboa z violinami, ki igrajo v molu. Nato rogove, ki oznanjajo lov. Plešemo polko na kmečki svatbi, čutimo njeno težo in slutimo njen oddaljen konec. Mesečina sveti v klarinetih in tihih šestnajstinkah pod njo. V brzicah se prijazna reka spremeni v podivjan, kaotičen tok. Tema se vrne v zmagoslavnem duru, ki dvorano očara v zanosu in posebnem slovesnem razpoloženju. Vyšehradski motiv zveni v trobilih. In za konec šestnajstinke počasi utihnejo, sledita zadnja dva akorda, nato tišina in potem navdušeni poslušalci in stoječe ovacije, ki Gallusovo dvorano napolnijo z oglušujočim aplavzom.
Posnetek je profesor Zevnik objavil 27. decembra 2015, odtlej si ga je ogledalo skoraj deset milijonov ljudi. To je več kot druge posnetke Vltave na YouTubu; imel je devetinosemdeset tisoč všečkov in pet tisoč petsto komentarjev. Koncertni mojster je bil Nejc Avbelj, flavtistki Aleksandra Pleterski in Anja Kišek, zvok je oblikoval Mitja Krže, produkcijo vodil Grega Jeraša, mastering naredil Iztok Zupan, dirigiral je Nejc Bečan, režiral pisec teh vrstic. Posnetek je posvečen Živi Hojan, hčeri pesnika in prevajalca Klemna Piska. Poslušajte ga, preden berete naprej.

Od kod prihaja pesem o reki?
Spoznali smo, da melodija izhaja iz Mantove, kasneje pa so jo prevzeli vsi evropski narodi, med njimi tudi Čehi z otroško pesmijo Mačka leze skozi luknjo. Od kod pa prihaja zamisel, da motiv reke postane nacionalna tema? Odgovor je preprost: razlog sta češki narodni preporod in Lisztov vpliv na Smetano. Preporod je Čehe prepričal, da morajo ozavestiti zaris nacionalne geografije, Liszt pa je Smetani dal orodje, s katerim je lahko tak zaris uglasbil. V Vltavi so se prvič združili nacionalni ponos, zaris njegove zgodnje identitete in glasba. Kasneje se je iznajdba razširila med vse male narode.
Pri nas smo to zamisel prvič slišali v Vltavi in jo takoj uvedli v svojo narodno glasbo. Slovenski skladatelji so v dvajsetem stoletju pisali simfonične pesnitve o Triglavu, Soči, Bohinju, vsi pa so zgledovali po Smetani. Ko je Simfonični orkester Gimnazije Kranj leta 2015 svoj božični koncert naslovil Slovanski večer in na program uvrstil tudi Vltavo, je storil točno to, kar je ljubljanska čitalnica leta 1868. Prisluhnil je glasbi sosednjega naroda, ki je v podobnih okoliščinah kot Slovenci hrepenel po svoji svobodi in neodvisnosti.
Prav zato je odziv poslušalcev kranjskega posnetka tako zanimiv. Ljudje v komentarjih pod njim ne pišejo o Sloveniji, temveč o Češki, o Smetani in o svojih prednikih, mimo katerih je tekla reka svoj dolg, počasen tok. Melodija iz Mantove, ki je postala motiv mitične češke reke, je prek slovenskih gimnazijcev postala isti motiv reke vseh, ki ji prisluhnejo. Kdor se sprašuje, od kod odzvanja pesem reke, naj prisluhne bolj natančno: prihaja od vseh, ki jo iskreno ponotranjijo.
Mladi violist, bodoči soustvarjalec češkega naroda
V orkestru Provizoričnega gledališča, ki ga je Smetana vodil od 1866 do 1874, je violo igral Antonín Dvořák, mesarjev sin iz Nelahozevesa, sedemnajst let mlajši od maestra, ki se je od velikih mojstrov učil, kakšna naj bo češka opera. Sodeloval je pri Prodani nevesti, Daliborju in Brandenburžanih. Pozneje, ko je pisal svoje lastne opere in slovansko glasbo, se je natančno naučil, kako mora pisati. Čeprav ga Smetana ni imel za svojega učenca, ga je Dvořák cenil kot svojega učitelja.
Njuno razmerje je bilo zapleteno, saj sta dva očeta enega naroda različno razumela nacionalno vprašanje. Smetana, ki je bil starejši in izkušenejši, je bil nad potezami mlajšega kolega ogorčen; Dvořák je bil uspešnejši v tujini in bolj zadržan doma. Ko so Smetani Pražani očitali posnemanje Wagnerja, se Dvořák v spor ni vmešaval; ko je Dvořák s Slovanskimi plesi osvojil Evropo, je Smetana zapisal, da so sicer lepi, a da ne zadovoljijo narodove potrebe po novi glasbi. Le redko sta iskala stike, prav tako se nista prepirala. Na pogrebu leta 1884 je Dvořák nosil krsto Bedřicha Smetane.
Ker je bilo njuno razmerje zapleteno, vemo, da je vsak od skladateljev porodil svojo smer češke nacionalne glasbe. Smetanova je nacionalno identiteto gradila iz lastne oblike, ritma in sloga, Dvořákova, pa je pripovedovala o hrepenenju po domu. Vltava in Deveta simfonija to misel čudovito povzemata: prva je reka, ki zariše zemljevid nacionalnega ponosa, druga je simfonija, ki tematizira bolj osebne motive, samoto, hrepenenje in sanje o daljni in nedosegljivi domovini. Slovenski orkestri ju pogosto interpretirajo skupaj, na primer Kromatika v sezoni 2022/23; v tem je nekaj domačnega: glasba obeh očetov češke nacionalne glasbe se lahko predstavi v enem samem večeru.


Smetana je deset let ustvarjal popolnoma gluh
Zadnjih deset let Smetanovega življenja je teklo naprej v tišini, ki se je počasi spremenila v temo. Po Vltavi je napisal še štiri pesnitve cikla, opere Poljub, Skrivnost in Vragova stena, dva kvarteta, Češke plese za klavir; leta 1882 si je v Narodnem gledališču ogledal stoto predstavo Prodane neveste in prvo izvedbo celotnega cikla Má vlast. Hkrati ga je zapuščal razum. Bolezen, zaradi katere je oglušel, je načela še njegov razum; haluciniral, izgubljal spomin, se v mislih vračal v otroštvo. Aprila 1884 so ga iz Jabkenic prepeljali v praško umobolnico, kjer je 12. maja umrl, star šestdeset let.
Pogreba se je udeležilo velikansko število ljudi. Krsto so pospremili po Pragi do Vyšehrada, kjer so ga pokopali na Vyšehradskem pokopališču ob Slavínu, grobnici nacionalnih velikanov, Dvořák je pomagal nositi krsto umrlega skladatelja. Prodano nevesto vse leto od smrti Smetane niso umaknili s sporeda Narodnega gledališča v Pragi. Češka filharmonija, ki so jo ustanovili dvanajst let po skladateljevi smrti, je za svoje domicilno delo sprejela Mojo domovino. Od leta 1946 se festival Praška pomlad začne na obletnico njegove smrti, odtvorijo ga prav s tem ciklom.
O vzroku Smetanove smrti Čehi dolgo niso hoteli razpravljati: podoba, da je postal nor in sifilitičen, se ni ujemala s podobo očeta naroda. Danes so ljudje resnico o skladateljevi bolezni sprejeli, postala je del legende: mož, ki je narodu podaril glasbo, je oglušel in znorel, njegova glasba pa je že zdavnaj preživela njegovo zemljsko življenje. Glasbena podoba reke, ki jo je napisal gluh, se bo večno vila mimo njegovega groba, in vsak, ki bo na Vyšehradu stal ob ograji in jo opazoval, bo slišal njeno magično bit.

Neustavljiva reka
Po Smetanovi smrti se Vltava ni ustavila, tekla je naprej po svoji poti. Češki filharmoniki so jo posnela z vsemi dirigenti, od Talicha, ki je pri nas dirigiral leta 1908, do Kubelíka, Ančerla, Neumanna in Bělohlávka. Posneli so jo še Karajan, Bernstei, Szell, Levin; Bertolt Brecht je zanjo napisal pesem o Moldavi, v kateri se časi spreminjajo in noč ima dvanajst ur, nato vzide sonce, in Hanns Eisler jo je uglasbil na Smetanov napev. Reka je postala zvok upora, zvok domovine, dala je svoj glas vsakemu, ki ji je želel prisluhniti.
Tudi v Sloveniji njen odmev nikoli ni zbledel. Podoba reke je tekla dalje. Prodana nevesta je bila v ljubljanski Operi pogosto na sporedu; Vltava so izvajali v Filharmoniji in na Radiu. Primož Kuret je leta 2022 v knjigi Čarobne palice popisal Talichovo življenje in delo v Ljubljani, najbolj se je osredotočil na to, kako je bil mladi Čeh odgovoren za prvi vrhunec slovenskega orkestrskega poustvarjanja. Simfonični orkester RTV Slovenija je Vltavo posnel z Markom Munihom leta 1992; Kromatika jo je v sezoni 2022/23 z Dawidom Runtzem igrala v istem večeru kakor Dvořákovo Deveto; Barenboim je z orkestrom leta 2022 v Ljubljani izvedel ves cikel.
Še pred tem je decembra 2015 tekla skozi Gallusovo dvorano. Gimnazijska zasedba jo je predstavila v izvedbi, kakršne nihče ni pričakoval, od tam pa se je po svetu širila s hitrostjo, ki je nihče ni predvidel. S tem se ukvarjajo zadnja poglavja tega eseja. Preden se osredotočim nanje, sledi pogled na to, kako je reka tekla po svetu v statističnih vrednostih.

Po Smetani je reka tekla naprej
Zgodovina Vltave po letu 1884 je zgodba o tem, kako dvanajst minut glasbe postane svetovna glasbena dediščina. Leta 1896 jo je Češka filharmonija v sodelovanju z Antoninom Dvořákom izvedla na svojem prvem koncertu; leta 1918 je postala izkaznica nove države; leta 1939, ko je bila država okupirana, je Talich s Češko filharmonijo v Narodnem gledališču izvedel koncert, na katerem so igrali Má vlast pred navdušenim občinstvom; nacisti so ga zaradi tega večkrat zaslišali; leta 1945 jo je Rafael Kubelík z orkestrom izvedel na prvem koncertu v svobodni Pragi, leta 1948 emigriral in jo štirideset let dirigiral v tujini kot dirigent v ekzilu; leta 1990 se je vrnil in jo dirigiral na Praški pomladi, ko je bila država spet svobodna. Nobena skladba na svetu ni tako natančno sledila zgodovini svojega naroda, kot je to počela Vltava.
V tem času je bila v Ljubljani na sporedu vsakih nekaj let, ne da bi jo kdaj povezovali s politiko. Za nas je bila to glasba sosednjega naroda, po katerem smo se zgledovali in učili; ko so jo uspešno izvajali naši orkestri, smo vedeli, da smo tudi sami del njene čudovite zgodovine. Prodana nevesta, ki so jo v Ljubljani uprizarjali že od leta 1894, je bila nekakšna napoved skladateljeve simfonične glasbe: Smetana je bil pri nas najprej operni skladatelj in šele potem skladatelj, ki je popisal čudovito reko češkega podežlja.
Tabela, ki sledi, povzema zgodovino poti reke po datumih. Za nas je najpomembnejši zadnji datum: december 2015, ko je reka stekla skozi Gallusovo dvorano v izvedbi, ki je odtlej najbolj gledana izvedba Vltave na svetu.
| 1874 | Smetana, na novo in popolnoma gluh, zloži *Vltavo* v 18 dneh |
|---|---|
| 4. apr. 1875 | Praizvedba Vltave v Pragi pod Adolfom Čechom |
| 5. nov. 1882 | Prva izvedba celotnega šestdelnega cikla, Praga, pod Adolfom Čechom |
| 1896 | Ustanovljena Češka filharmonija; postane veliki varuh cikla (Dvořák dirigira njen prvi koncert) |
| 20. st. | Má vlast posneta skozi generacije — Talich, Ančerl, Kubelík in drugi — kot narodno zaupanje |
| 12. maj 1990 | Rafael Kubelík se po 42 letih izgnanstva vrne dirigirat Má vlast v svobodni Pragi |
| vsak 12. maj | Má vlast odpre festival Praška pomlad, na obletnico Smetanove smrti |
| 2015 | Simfonični orkester Gimnazije Kranj izvede Vltavo; film doseže milijone po svetu |

Majhen slovarček za lažje razumevanje reke
Nekaj pojmov, ki jih ta esej uporablja, in njihova slovenska raba. Simfonična pesnitev je, kakor jo opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika, programska, oblikovno svobodna enostavčna skladba za orkester; Slovenska Wikipedija dodaja, da je to programska glasba in med njenimi mojstri navaja Smetano s ciklom Moja domovina. Programska glasba je instrumentalna glasba, ki, v nasprotju z absolutno, prikazuje ali pripoveduje o zgodovini, običajih, naravi. Cikel je niz samostojnih skladb, ki tvorijo celoto; Má vlast je cikel šestih simfoničnih pesnitev. Rondo je oblika, v kateri se glavna tema, refren, vrača nazaj med drugo glasbeno gradivo; Vltava je rondo, v katerem je ponavljajoči refren tema reke in njenega toka po pokrajini.
Slovarček, ki sledi, pojme razloži nekoliko širše, skupaj z imeni krajev in ljudi, ki v eseju nastopajo. Za češka imena velja slovenska raba: Vltava in ne Moldava, ki je nemško ime; Vyšehrad, Litomyšl, Jabkenice, Svatojánske brzice so zapisane v izvirni obliki; Prodana nevesta v Funtkovem in poznejših prevodih.
Decembra 2015 so kranjski dijaki napolnili Gallusovo dvorano v Ljubljani
Veliki božični koncert Gimnazije Kranj leta 2015 je profesor Zevnik naslovil kot Slovanski večer: Vltava je bila eden izmed vrhuncev večera. Gallusova dvorana Cankarjevega doma, ki ima tisoč osmesto sedežev, je bila razprodana v dveh dneh, kar je bil takrat rekord koncerta, ki ga je orkester pozneje še izboljšal: leta 2018 so Gallusovo dvorano, kakor so pisale Slovenske novice, razprodali v dvajsetih sekundah. Dirigiral je Nejc Bečan, Nejc Avbelj, danes, direktor Slovenske filharmonije, je bil koncertni mojster in vsi, ki so igrali, so bili ali dijaki Gimnazije Kranj ali študenti in člani dolgoletne redne zasedbe orkestra.
Še nekaj besed o Gimnaziji Kranj za vse, ki je ne poznate dobro. Gimnazija Kranj je splošna gimnazija, ustanovljena leta 1810, z več kakor dvestoletno tradicijo in brez glasbenega programa; njeni dijaki hodijo k matematiki, filozofiji in kemiji. V orkestru so igrali prostovoljno, po pouku, vse leto, za en sam koncert v Gallusovi dvorani, ki ga je pisec teh vrstic snemal za nacionalno televizijo in za splet. Kranj ima trideset tisoč prebivalcev. Orkester, v katerem igrajo kranjski dijaki, pa spremlja stotine miljonov ljudi z vsega sveta.
Časopis Delo je decembra 2018 pisal o gimnaziji, ki že leta razprodaja Cankarjev dom, in zapisal, da razprodati Gallusovo dvorano ni enostavna naloga, razprodati jo za dva večera pa še manj; gimnazijski orkester je to dosegel z lahkoto. Leta 2015 je bil to eden izmed štirinajstih koncertov; posnetek Vltave ga je spremenil v tistega, po katerem je svet spoznal mesto Kranj.
Veliki simfonični orekester, ki je igral na koncertu leta 2015, je štel okrog sto dijakov in stalnih članov šudentov, kar je za gimnazijski simfonični orkester nenavadno veliko. Njegova številčnost razloži, zakaj Vltava na posnetku zveni tako polno: godala v osmih glasovih v mesečini je igralo dovolj glasbenikov, da so zvenela kot godala Češke filharmonije. Vaje so potekale od septembra do decembra, po skupinah in v sistemu tutti, ob koncih tedna v celotni zasedbi; teden pred koncertom so potekale v Cankarjevem domu. Nihče od dijakov ni dobil ocene ali prejel plačila za svoj trud; vendar bo ta izkušnja za vekomaj del kolektivnega spomina glasbeniki, ki so osvojili najprej Gallusovo dvorano, nato ves svet. Tisti dan je bil eden izmed najlepših v življenju naših mladih glasbenikov. Bil je popoln decembrski božični večer.
Koncert z naslovom Slovanski večer je navdušil poslušalce
Spored Slovanskega večera je profesor Zevnik sestavil enako kot je Smetana sestavil cikel Moja domovina. Vltava je imela v njem enako vlogo kot v ciklu Má vlast: na koncertu je reka postala simbol, ki povezuje slovansko dušo in hrepenenje in ki povezuje slovanske narode v isto družino bratov in sester. Ko se je skladba z dvema akordoma in tišino končala, so že v prvem delu koncerta sledile stoječe ovacije. Ta trenutek lahko občudujemo na posnetku, ki traja štirinajst minut in štirideset sekund, od prvega zvoka flavt do zadnjega aplavza. Kdor je imel srečo in si pravočasno kupil vstopnico, pravi, da je bila tišina po zadnjem akordu enaka tišini pred orkanom, ki se je z aplavzom spremenil v val popolnega navdušenja
Kaj je poslušalce tako navdušilo? Ne virtuoznost; Vltava ni virtuozno delo. Navdušil jih je zvok orkestra, ki je bil velik, jasen mladosten in tehnično brezhiben, in vsak v dvorani je vedel, da so to mladi gimnazijski glasbeniki in njihovi prijatelji iz različnih glasbenih akademij v državi in po svetu. Nejc Bečan je Vltavo interpretiral široko, s težko svatbo in s počasnim E-durom brzic in orkester mu je popolnoma sledil, karkor to zna samo mladinski sestav. Mladi glasbeniki so pustili v tej glasbi svojo dušo, svoje bistvo in svojo nepremagljivo mladost. Noben svetovno znan poklicni orkester najvišjega ranga se jim ne uspe približati v tem nalezljivim entuziazmu niti od daleč. Poklicni orkester Vltavo igra neštetokrat; ti mladinci so jo igrali prvič in zadnjič tako, kot da bi se borili z življenjem samim.
Robert Hugill, londonski kritik, ki si je posnetek ogledal, je bil navdušen. 19. januarja 2016 je na Planetu Hugill, eminentnem britanskem kritiškem portalu z naslovom Slovenski mladinski orkester navdušuje s Smetanovo Vltavo, zapisal, da vsak dan dobiva pošto o koncertih in posnetkih, da pa ta ga je objava na portalu @zevnikov pritegnila zato, ker je energija v orkestru preprosto čarobna. Tako je zapisal o Simfoničnu orkestru Gimnazije Kranj, ki je Smetanovo Vltavo igral na božičnem koncertu 2015 v Gallusovi dvorani. Bilo je prvo mednarodno priznanje, to pa ni bilo zadnje.
Kako je šola sutvarila orkester?
Kako lahko srednja šola, ki nima glasbenih oddelkov, ustanovi simfonični orkester, ki ga pozna ves svet? Zgodba se je začela na začetku prvega desetletja tega stoletja z božičnimi koncerti v šolski telovadnici, ki jih je leto za letom obiskovalo več ljudi, dokler niso leta 2009 prvič priredili koncerta v Gallusovi dvorani. Gorenjski glas je decembra 2007 poročal o koncertu z naslovom V iskanju ruske duše, s katerim se je, kakor je bilo zapisano, njegovemima ustanoviteljema, profesorju Zevniku in dirigentu Nejcu Bečanu uresničila dolgoletna želja, da bi ga posvetila ruski glasbi. Leta 2010 je bila na vrsti Šeherezada, leta 2015 Vltava, leta 2018 Dvořák: dvanajst koncertov, vsi v Gallusovi dvorani, vsi razprodani in vsi posneti.
Orkester se je vsako leto obnovil, ker so maturanti odhajali, prišli so novi dijaki; vsako generacijo je bilo treba naučiti od začetka. Vaje so imeli popoldne in ob koncih tedna, po šoli; za trud niso dobili ne dodatne ocene ne plačila, niti jih niso pričakovali, saj je bil namen koncerta znan vsem: Gallusova dvorana, decembersko vzdušje, tisoč petsto ljudi. Nikogar niso silili, da bi se pridružil orkestru, dijaki so prihajali prostovoljno. To je bilo, kakor je pisec teh vrstic povedal Slovenskim novicam ob zadnjem koncertu, nekaj, česar država ni predvidela: slovenska gimnazija, ki pripravlja tako zahtevne projekte, da so se zdeli uradnikom na ministrstvu tako nemogoči, da v resnici nikoli niso prepoznali ali celo hoteli prepoznati njihove vrednosti.
Edino kar je ostalo, so spomini in ogledi posnetka: Vltava z devet in pol milijoni, Dvořák s tremi, Šeherezada s šestimi, poleg pa še Slovanski plesi in Dafnis it's. Skupaj imajo skoraj dvesto milijonov ogledov, več, kakor katera koli slovenska glasbena ustanova. Koncerti kranjskega šolskega orkestra so najbolj gledani slovenski koncerti na svetu.
Majhna dežela z izjemno glasbeno kulturo
Slovenija je dežela, v kateri prebivata dobra dva milijona ljudi, z dvema poklicnima simfoničnima orkestroma, dvema opernima hišama in mrežo glasbenih šol, ki so med najgosteje razporejenimi v Evropi. To je pomemben podatek, saj tujci, ki gledajo posneteke tega orkestra, tega ne vedo, je pa bistven za razumevanje okolja, iz katerega gimnazijci prihajajo. Večina jih je obiskovala v glasbeno šolo, kar je v Sloveniji pogosta navada; nekateri učenci in dijaki so pozneje postali poklicni glasbeniki, večina ne. Orkester, ki je igral Vltavo, je nekakšen vzorec slovenske glasbene kulture, v kateri ni nič nenavadnega, da je sedemnajstletnik zmožen igrati oboo ob vrhunskem profesionalcu iz akademije.
Ta kultura ima dolgo zgodovino, izvira pa s češke. Glasbena matica ustanovljena leta 1872, Filharmonija iz leta 1908, opera od leta 1894, vse to so ustanove, ki so jih pomagali ustanoviti ali so jih vodili tudi Čehi. Pri tem so se zgledovali po Smetani: narod, ki nima države, ima lahko narodno glasbo. Ko so v Ljubljani leta 1894 prvič uprizorili Prodano nevesto, je opazoval kako je ta nov pogled na glasbo spremenil Prago; ko je kranjski orkester leta 2015 igral Vltavo, je svetu pokazal, kaj je iz takrat že davnega arhetipa nastalo pri nas.
Ravno zato ni naključje, da so najbolj gledano Vltavo na svetu izvedli slovenski dijaki. Ne iz Prage ali Dunaja; temveč deželi, ki se je češke glasbe učila neposredno od Čehov in ki ima glasbene šole v vsaki vasi. V komentarjih pod posnetkom je nekdo tujcem razložil, da je Slovenija majhna država in da je bila Gimnazija Kranj ustanovljena leta 1810; oboje drži in oboje je razlog za uspeh mladih glasbenikov.
Nejc Bečan, soustanovitelj orkestra
Nejc Bečan je orkester Gimnazije Kranj prevzel kot mlad dijak šole leta 2002 in ga vodil vseh šestnajst let njegovega delovanja. Njegova naloga ni bila samo dirigirati orkestru; vsako leto je moral iz novih dijakov narediti enoten sestav, ki bo decembra koncertiral v Gallusovi dvorani. Vodil je vaje po skupinah, pihala posebej, godala posebej, potem tutti; izbiral je dela, ki so za dijake izvedljiva in hkrati impresivna za občinstvo; od sedemnajstletnikov je zahteval poklicno natančnost, sposobnost in ju dobil. Pod kranjskimi posnetki komentatorji z vsega sveta pišejo o njem: strinjajo se, da je to, kar je dosegel s temi mladimi glasbeniki, primerljivo z najboljšimi orkestri sveta.
Njegova Vltava je široka in fundamentalna, mladi je ne poustvarijo v naglici, s polko, ki je podobna okornim kmečkim čevljem ali predolgim z E-durom v brzicah. To ni Talichova Vltava in ne Kubelíkova; je Vltava, ki jo igrajo mladi, in Bečan je vedel, kaj mladinski orkester zmore bolje od poklicnega: silo, enotnost in prepričanje. Namesto da bi te orkestrske kvalitete sramežljivo skrival, je gradil zvok na njih. Zato je posnetek tako čaroben: nihče se ne pretvarja, da je poklicni glasbenik, vsak igra s takim zanosom, znanjem in energijo, da profesionalni glasbenik lahko samo nemo pomolči.
Za Vltavo je to bistveno. Smetana jo je napisal za orkester Provizoričnega gledališča, ki ni bil ne velik ne svetovno priznan. Reka je od takrat tekla ob tisočih orkestrih, od najboljših do improviziranih. Kranjski orkester je nekje vmes, in prav v tej vmesnosti je njegova lepota: vsi, ki jo igrajo, so podobni živahni reki, ki so jo pravkar spoznali.
Kako se posname reko
Na posnetku Vltave se v štirinajstih minutah zamenja šestindvajset različnih prizorov, kdor jo snema, mora vedeti, kje je reka v vsakem taktu. Pisec teh vrstic je koncert leta 2015 režiral s partituro na kolenih: dve flavti na začetku v velikem planu, prvi nastop teme v oboi, rogovi v lovu, fagoti v svatbi, klarineti v mesečini, ves orkester v brzicah, trobila pri Vyšehradu, in na koncu stoječi poslušalci v dvorani. Kamera mora teči z reko, ne pred njo in ne za njo, in mora vedeti, kdaj je treba pokazati obraz in kdaj lok.
Zvok je oblikoval Mitja Krže, masteriziral ga je Iztok Zupan iz produkcije Klopotec. Na posnetku ljudje hvalijo zvok, tako kot ga hvalijo pri Šeherezadi: je uravnotežen tako, kakor ga slišijo le redko. Razlog je preprost: snemali smo ga v živo, na koncertu, v strahovito naelektrenem in čustvenem trenutku, ki je povezal Slovane kot brate in sestre kot del velikanske, pozabljene družine.
Kako vse to vpliva na gledalca? Ta lahko vidi, kar sliši. Ko rogovi zaigrajo lovski prizor, vidi rogove; ko flavti tečeta svoj hiter ples na začetku, vidi dve dijakinji, ki ne gledata dirigenta, ampak druga drugo; ko se tema vrne v E-duru, vidi ves orkester, kako silovito se vzpne. Posnetek je zato lahko tudi učbenik za poslušanje Vltave, in kdor je bral ta esej, ga lahko gleda v mislih kot razprostrto partituro.
Pravkar sem odkril orkester Gimnazije Kranj in njegovega izstnega dirigenta Nejca Bečana. Že več dni poslušam njihove skladbe.
Kako daleč lahko potuje film
Posnetek Vltave je bil objavljen 27. decembra 2015, tri tedne po koncertu. Prvi mesec ga je gledalo nekaj tisoč ljudi, večinoma Slovencev; potem je Robert Hugill pisal o njem, nato ga je YouTube začel priporočati ob drugih Vltavah, in v dveh letih je prehitel vse posnetke Češke in drugih velikih svetovnih filharmonij. Danes ima devet in pol milijona ogledov, devetinosemdeset tisoč všečkov in pet tisoč petsto komentarjev, postal je najbolj gledana izvedba Vltave na svetu.
Kdo si ga je ogledal? Komentarje so pisali Čehi, ki pravijo, da so ponosni na svoj narod in da je zgodovina edino, kar imajo; Američani in Angleži, ki ne vedo, kje je Slovenija, in zato vprašajo; Nemci, Japonci, Brazilci, ki so Vltavo slišali v šoli in jo zdaj samo iščejo po spletu; in ljudje, ki pišejo v čudnih časih, kakor je zapisal eden med epidemijo, da se mu je naježila koža, ko je zaslišal melodijo. Najbolj všečkani komentar, s pet tisoč šeststo všečki, sploh ni o orkestru; je o Smetani, ki je to napisal gluh, in o Češki. Posnetek kranjskih gimnazijcev je postal kraj, kjer svet govori o Smetani.
To je tisto, kar film lahko naredi: prenese koncert iz dvorane s tisoč petsto sedeži k devetim milijonom ljudi in ga spremeni v kraj srečanja. Vltava je bila že prej svetovno znana skladba; posnetek iz Gallusove dvorane ji je dodal najstniški zanos. Zato deluje: reka, ki jo je napisal gluh človek, teče na zaslonu in v dvorani, kjer jo igrajo tudi taki, ki so jo prvič slišali.
Časi se spreminjajo. Veliki ne ostanejo veliki. Noč ima dvanajst ur, potem pride dan.Bertolt Brecht, Das Lied von der Moldau (uglasbil Hanns Eisler na Smetanov napev)
Zakaj še vedno poslušamo Vltavo?
Sto petdeset let po nastanku je Vltava najbolj igrano orkestrsko delo, kar jih je napisal kateri koli slovanski skladatelj, razloge pa sem v tem eseju že naštel: pred nami je reka, ki jo razume vsak; melodija, ki jo pozna vsak; oblika, ki je ne opazi nihče; in zgodba o gluhem umetniku, ki jo je napisal po svojem spominu. Poslušamo jo, ker je v njenih dvanajstih minutah strnjeno vse, kar programska glasba zmore.
Poslušamo jo tudi zato, ker je bila napisana za narod, ki ni poznal svoje države, čeprav je bila to politična usoda vseh malih narodov. Smetana je pokazal, da se zvok domovine lahko spozna, še preden ta sploh obstaja; Slovenci smo hrepenenje po svoji lastni usodi prevzeli od Čehov in to v času, ko smo tudi mi gradili svojo duhovno domovino in kulturno krajino. Zato smo Vltavo vzeli za svojo, kakor tudi Prodano nevesto. To je bil velikanski in prepotreben zgled, stkan iz besed in glasbe.
Zadnji razlog, zaradi katerega je skladbo vredno poslušati, je dejstvo, da jo je decembra 2015 v Gallusovi dvorani orkester gimnazijcev zaigral tako dobro, da jo je odtlej slišalo devet in pol milijona ljudi. Reka, ki je skladatelj ni mogel slišati, je postala reka, ki jo sliši ves svet, in med njimi je bilo tisoč osemsto navdušenih ljudi v največji dvorani Cankarjevega doma. To ni majhen dosežek za majhno deželo; to je natanko tisto, kar je Smetana hotel ustvariti s svojo glasbo.
Ideje za nadaljnje branje in poslušanje
V slovenščini: Kurt Honolka in drugi, Svetovna zgodovina glasbe, prevedel Primož Kuret (Mladinska knjiga, 1983); Ulrich Michels, Glasbeni atlas, prevedla Primož Kuret in Edo Škulj (DZS, 2002); Jernej Weiss, članek o čeških glasbenikih na Slovenskem v Muzikološkem zborniku XLV/1 (2009); Primož Kuret, Čarobne palice: veliki dirigenti Josef Zöhrer, Václav Talich in Fritz Reiner v Ljubljani (Znanstvena založba FF, 2022, prosto dostopno), ki popisuje Talichova leta delovanja v Ljubljani; Veronika Brvar o zgodovini Prodane neveste pri nas na portalu SiGledal (2019) in oddaja Razglednice preteklosti na RTV Slovenija o prvih ljubljanskih izvedbah; Arsove spominčice na Radiu Ars za spoznavanje Smetane in Dvořáka; zgodovina Slovenske filharmonije na filharmonija.si.
Besedila v angleščini in češčini: Brian Large, Smetana (1970), po mnenju mnogih najboljši življenjepis; John Clapham, Smetana (1972); Kelly St. Pierre, Bedřich Smetana: Myth, Music, and Propaganda (2017), o tem, kako je Smetana postal mit; Smetanova pisma in dnevniki v češki izdaji Muzeja Bedřicha Smetane v Pragi.
Za poslušanje: celotni kranjski posnetek iz leta 2015; Češka filharmonija z dirigentom Talichom (Supraphon, 1954) za primerjavo; Kubelík na Praški pomladi 1990 za vpogled zgodovinsko ozadje; in celotni cikel Má vlast, ki ga Vltava sama nikoli ne more povzeti v celoti.
Reka je najstarejša metafora za čas: teče v eno smer, nikoli se ne ustavi in s seboj nosi vse. Smetana, ki Vltave ni mogel slišati, jo je slišal jasneje kot kdorkoli — in nam izročil način, da dvanajst minut stojimo na njenem bregu in gledamo, kako mimo plove cela domovina. Vsakič, ko se tema vrne v duru in se reka odpre proti Pragi, nekaj v nas, kar ni vedelo, da je češko ali slovensko ali sploh kaj, prepozna dom.
Kratko obvestilo, ko izide nov esej ali potopis. Brez sumov, odjava z enim klikom.