Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči Razglednica z južnega Arabskega polotoka Popotniški esej · Zima 2026 · Primož in Vesna ZevnikOman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči Razglednica z južnega Arabskega polotoka Popotniški esej · Zima 2026 · Primož in Vesna ZevnikOman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči Razglednica z južnega Arabskega polotoka Popotniški esej · Zima 2026 · Primož in Vesna Zevnik
Popotovanje · zevnikov.com
Popotniški esej · Zima 2026 · Primož in Vesna Zevnik

Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči

✦

Razglednica z južnega Arabskega polotoka

Razglednica z južnega Arabskega polotoka
Piše Primož Zevnik

Sultanat Oman, dežela na stiku Perzijskega zaliva in Indijskega oceana, kjer se moderna država stika z dušo Tisoč in ene noči. Pripoved o omanskem čudežu — eni generaciji, ki je iz srednjeveške bedne pokrajine ustvarila državo brezhibne urejenosti, ne da bi izgubila svojo starodavno dušo.

Draga družina in prijatelji — Sultanat Oman je fascinantna in velika država na stiku Perzijskega zaliva in neskončnega Indijskega oceana. Ko sva po petnajstih urah utrujajočega potovanja pristala na popolnoma novem in super modernem letališču v Muscatu, glavnem mestu dežele, naju je toplo pozdravil smolnati vonj bosvelije, redkega drevesa, ki uspeva samo v najbolj negostoljubnih pogojih kamnite puščave na jugu.

Ta neopisljivo lep odtenek smolnate esence je prežemal letališče. Povsod je nežno dehtelo po najfinejšem kadilu, ambri, kardamonu, nardah in nežno pozdravljalo popotnike. Žadasta smola je posušena kri in dragulj te neverjetne države. Velikanski terminal je dišal tako kot naša farna cerkev ob največjih slovesnostih. Najprej je bil to odtenek, podoben sveži citrusni noti, borovim iglicam in svežemu gorskemu zraku po dežju. Vendar se je svežina prelila v toplo, balzamično noto, podobno mehkemu vosku, medu ter vonju predimljenih toplih starih cerkvenih klopi. In ko se je tudi ta esenca razblinila, je v zraku obstala le svileno mehka, smolnata sled — topla, suha in nerazložljivo lepa.

Muscat · Sultanat Oman · Februar 2026
Muscat · Sultanat Oman · Februar 2026

Letališče je bilo svetlo, velikansko in je pričalo, da sva pripotovala v bogato, civilizirano, urejeno in potentno državo, ki je popolno nasprotje vsega, kar sem doživel, spoznal in slišal o tem delu sveta. Zgodba Omana in njegovih ljudi je fascinantna in neverjetna obenem. Po kratkem počitku sva odletela na jug države, v mesto Salalah, ki je prestolnica pokrajine Dofar in meji na sosednji Jemen. Mesto leži ob neskončnem Indijskem oceanu, krasijo ga široke, brezhibno čiste avenije, čudovite palače, zgrajene v eklektičnem stilu mešanice afriških, perzijskih in indijskih vplivov. Arhitektura Salalaha je odraz tisočletnega križanja kultur — arabski geometrijski vzorci in islamska kaligrafija se prepletajo z vzhodnoafriškimi vplivi iz časov, ko je Oman vladal Zanzibarju. Hkrati pa so na vratih in oknih vidna znamenja indijske kulture in perzijskih okrasnih detajlov. Tradicionalne stavbe so nizke, belih sten z debelimi zidovi in majhnimi okni, prilagojene puščavski vročini in monsunskemu dežju, krasijo pa jih značilne lesene rezbarije na vratih in oknih.

Ravno takšni so obrazi in oblačila Omancev. Ta narod pomorskih trgovcev je stoletja vpijal najboljše iz širnega sveta in ga preoblikoval po svoje. Tukajšnji moški so od vseh arabskih plemen najbolj postavni in markantni. Dolga stoletja so se mešali tako z Afričani kot s Perzijci. So temne polti, neverjetno skladnih potez, sloki in graciozni. Njihovi nosovi niso ostri, ustnice lepo oblikovane z močnim in zdravim zobnim lokom. Njihova pojava je premišljena in arhitekturno dovršena v harmoničnem razmerju med oblačilom in telesom. Nosijo dolge bele tunike dišdaše, ki so krojene tako, da silijo telo k zadržani, slovesni drži. Moč in gracioznost telesa Omanca silita v pokončno in odločno pozo, vertikalo na vrhu perfektno negovane glave pa zaokroža kumma, čudovita čepica različnih barv in vzorcev, ki priča o plemenskem poreklu in statusu posameznika.

Ko sem si Omance prvič ogledoval v čakalnici letališča za Salalah, so se mi zdeli kot eksotična bitja iz drugega sveta. Kot da bi bili v posebnem odnosu s svetom. Nikoli vsiljivi, vedno zadržani, mirni, aristokratski, mogoče celo vzvišeni. Do zahodnjakov niti v sledovih servilni. Pa vseeno ljubeznivi in ustrežljivi, če tako narekuje situacija. Zdi se, da so absolutni gospodarji svoje države, nekakšna noblesa, ki se ne vmešava v navadno tostrano življenje — duhovi, ki lebdijo nad tanko črto, ki loči nebesa od zemlje.

◆
Zdi se, da so absolutni gospodarji svoje države — duhovi, ki lebdijo nad tanko črto, ki loči nebesa od zemlje.
Primož Zevnik · Letališče Salalah, 2026
◆

Ni besed, s katerimi bi lahko popisal njihovo graciozno hojo, nežne kretnje in zadržano vedenje. Ker so to moški, ki živijo v deželi kadilne smole, si z omamnimi olji negujejo obraz, dnevno urejajo pričesko in lase. So brezhibno čisti in elegantni v svoji moči in prešereni svobodi patriarhalnega gospodovanja. Njihove ženske, ki so okomotane v črna svilena oblačila in rute, pa za njimi drobijo kot blede sence, do katerih nima nihče dostopa. Tudi s pogledi ne.

Dhofar · Indijski ocean · Februar 2026
Dhofar · Indijski ocean · Februar 2026

Kako je v omanskih mestih vse brezhibno urejeno… Tripasovne avtoceste povezujejo to ogromno deželo, ki je pretežno puščavska in približno petnajstkrat večja od Slovenije. Mesta so bleščeč dokaz brezhibne civiliziranosti in blagostanja Omana. Ob avtocestnih vstopih v mesto nešteta vojska vrtnarjev skrbi za fantastično urejeno floro. Otoki cvetja naravnost eksplodirajo v razkošju in živih barvah. Zelenice so podobne pravljičnim vrtovom. Zdi se, kot da bi na vsakem delu zelene površine pripravljali sceno za dunajski novoletni koncert. Vendar ni bilo vedno tako.

Salalah · Ob neskončnem Indijskem oceanu
Salalah · Ob neskončnem Indijskem oceanu
─────I · poglavje

Zgodba o sultanu Qabusu

Še leta 1970 je bil Oman ena najrevnejših, najbolj zaostalih in najbolj zaprtih držav na svetu. Njegov vladar, sultan Said bin Taimur, je bil tiran, ki je svojemu ljudstvu prepovedal praktično vsakršno posvetno življenje — nihče ni smel nositi sončnih očal, poslušati radijskih postaj, navadnim državljanom je odrekal celo najbolj osnovno pravico do izobrazbe, prepovedal je celo potovanja. V vsej državi so stale tri osnovne šole in en sam bolnišnični oddelek. Cest ni bilo. Ljudje so umirali za boleznimi, ki jih je preostali del sveta že davno izkorenil. Oman je bil srednjeveška dežela, ujeta v dvajseto stoletje, plemenske in dvorne intrige.

Potem se je kot nadangel Mihael pojavil mladi naslednik Qabus. 23. julija 1970 je takrat tridesetletni princ, ki se je izobraževal na britanskih vojaških akademijah, skrit pred svetom v palači v Salalahu, izvedel prevrat proti lastnemu očetu. In v enem samem dnevu zapečatil usodo Omana. Ta je postala ena najbolj fascinantnih zgodb sodobnega časa. Novi sultan je nemudoma odprl meje, zgradil šole in bolnišnice, začrtal ceste skozi neprehodno gorovje in puščave ter dal svojemu ljudstvu nekaj, česar ni imelo nikoli prej — bleščečo prihodnost. Preobrazba, ki je sledila, nima primerjave v sodobni zgodovini. V petdesetih letih je iz pozabljene, bedne dežele brez enega kilometra asfaltirane ceste nastala moderna država z brezhibno infrastrukturo, odličnim šolstvom in najvišjo stopnjo varnosti na svetu. Kdor danes vozi po širokih omanskih avtocestah mimo bleščečih mošej in razkošnih vladnih palač, si težko predstavlja, da so te iste poti pred dvema generacijama prečile le karavane kamel. Kdor opazuje neopisljivo razkošne palače, najnovejši avtomobilski park, široke bulvarje, moderne hotele in čudovite rezidenčne četrti, si ne more niti misliti, da je prejšnja generacija Omancev živela v kolibah iz blata in palmovih listov.

V petdesetih letih je iz pozabljene, bedne dežele brez enega kilometra asfaltirane ceste nastala moderna država z brezhibno infrastrukturo, odličnim šolstvom in najvišjo stopnjo varnosti na svetu.
Omanska renesansa · 1970–2020

A Qabus ni zgradil samo bleščeče države, temveč tudi identiteto, ki jo danes občuduje ves svet. V času, ko so se zalivske sosede — Dubaj, Abu Dabi, Doha — preoblikovale v bleščeče izložbe brezglavega in praznega razkazovanja, je sultan izbral drugačno pot. Odločil se je, da Oman nikoli ne bo izgubil svoje starodavne duše. Da bodo moški še naprej nosili bele tunike — dišdaše in vezene kumme, da bo kadilo še naprej dišalo po ulicah. Obnovil je stare trdnjave in nacionalno dediščino, ničesar, kar je bilo staro, ni pustil porušiti. Ohranjal je ibadijsko izročilo zmerne, strpne in pragmatične vere. In tako ustvaril državo, ki je hkrati sodobna in globoko tradicionalna — edini kraj na Arabskem polotoku, kjer se zdi, da ta dva antonima lahko sploh soobstajata. Zgodovinarji temu fascinantnemu petdesetletnemu obdobju pravijo omanska renesansa, ki jo uspešno nadaljuje novi sultan, Qabusov naslednik, ki mora nadaljevati veličastno preobrazbo dežele.

Kdor prvič obišče Oman, je pretresen, kakor sem bil pretresen sam. Človek misli, da se je zbudil v sladke sanje. Avtoceste so široke kot vzletne steze, brezhibno gladke, obrobljene z urejenimi nasadi palm in cvetočimi grmovnicami, ki jih v srcu puščave vzdržuje nešteta in nevidna vojska vrtnarjev. Krožišča so okrašena s skulpturami kadilnic, modelov starih ladij in velikanskih kopij khanjarjev — nacionalnega bodala, ki krasi celo državno zastavo. Niti drobtine smeti ni mogoče najti ob cesti. Niti razpoke v asfaltu. Niti poškodovanega cestnega znaka. Vse je novo, čisto, dišeče in brezhibno vzdrževano. In to sredi dežele, kjer temperatura poleti preseže petdeset stopinj in kjer pesek in veter neutrudno brusita vse, kar človek zgradi in ustvari.

Oman · Brezhibna urejenost sredi puščave
Oman · Brezhibna urejenost sredi puščave

Mošeje so veličastne. Ne samo sultanova velika mošeja v Muscatu, ki je sama po sebi arhitekturni čudež, ampak tudi običajne predmestne molilnice bi v katerikoli evropski državi lahko razglasili za kulturni spomenik. Vladne palače so razkošne, a nikoli vulgarne — vedno v mejah tistega zadržanega omanskega okusa, ki ne dovoli, da bi blesk postal prazno kričanje. Bolnišnice so opremljene z najsodobnejšo opremo. Šole so prostorne in svetle. Univerze — zlasti Sultanova univerza Qabusa — konkurirajo najboljšim zahodnim. In vse to opazujemo v državi, ki je pred dobrimi petdesetimi leti poznala le kameljo stezo, oljenko in lončeno posodo.

Omanci danes veljajo za najbolj izobražen narod Zaliva. Mladi govorijo tekoče angleško, študirajo v tujini, se vračajo in gradijo svojo državo. In vseeno ohranjajo ljubezen do tradicije, svoje pastirske, trgovske in puščavske identitete, ki jo zahodni človek ne pozna več.

Oman · Arhitektura na stičišču kultur
Oman · Arhitektura na stičišču kultur
─────II · poglavje

Tihi graditelji imperija

Tujci, ki živijo v Omanu — Indijci, Pakistanci, Nepalci, Mjanmarci, Filipinci — opravljajo večino fizičnega dela. O Omancih govorijo s spoštovanjem, skoraj občudovanjem, saj jih ti bolje plačujejo kot v sosednjih zalivskih državah. Imeli so velikansko srečo, da so lahko pobegnili iz svojih propadlih in tisočkrat prenaseljenih držav. Tu so povsod. V veleblagovnicah zlagajo ženskam dobrine v bisage, čistijo trgovine, izposojajo čolne in avtomobile, urejujejo in gradijo neštete kilometre avtocest, mogočne stavbe in velikanske trgovske centre, vodijo lokalne posle, so receptorji in prodajalci v trgovinah, brivci, avtomehaniki, nadzorniki poslov… So velikanska vzporedna družba, ki hvaležno in prizadevno skrbi, da infrastrukturni mehanizem države teče kot odlično naoljena švicarska ura. Na najinem potovanju po tej velikanski državi sva se povzpela na Jabal Akhdar, goro visoko 2900 metrov, po novozgrajeni dvopasovni avtocesti, ki so jo zgradili nešteti delavski migranti. Skoraj dva milijona tihih, skromnih in hvaležnih azijskih delavcev, ki nikoli ne spi, omanski sultanat ohranja brezhibno civiliziran. Ti so popolnoma lojalna delovna sila, na kateri temelji moč in bogastvo dežele.

In vseeno — sredi tega bleščečega napredka, teh brezhibnih cest in razkošnih mošej — obstaja senca, ki je ne smem zamolčati. Oman gradi tretjina tujih rok. Indijci, Pakistanci, Bangladežani, Filipinci — tihi graditelji imperija, ki ni njihov in nikoli ne bo. Zjutraj ob petih že vojska pridnih drobnih Bangladežanov čisti pločnike pred operno hišo. Ob polnoči Indijci še pospravljajo za zadnjim gostom v restavraciji. Ob treh zjutraj Burmanci in Nepalci dostavljajo blago v številne trgovine. Vozijo taksije, stojijo za pultom, kopljejo kanale, zidajo vile. Brez njih bi se Oman brezprizivno in dokončno ustavil v štiriindvajsetih urah.

Omanci z njimi ravnajo bolje kot sosednje zalivske države. Tu ni tistega brutalnega razrednega prezira, s katerim ponižujejo reveže iz Azije v Dubaju ali Dohi. Omanski šofer taksija mi je rekel, da je njegov delodajalec spoštljiv, da mu ni nikoli vzel potnega lista, da ga pozdravi z imenom in da ga plačuje. In to ni fraza — ibadijska kultura zadržanosti in časti učinkuje tudi navzdol po socialni lestvici.

Vedeti je treba
Čeprav bom malo bolj iskren. Minimalna plača za tuje delavce v Omanu zakonsko ni določena. Kafala — sponzorski sistem — še vedno veže delavca na delodajalca z nevidno, skorajda fevdalno verigo. Vsako leto vladni pritožbeni organi prejmejo skoraj osemnajst tisoč uradnih pritožb samo za neplačane ali zakasnele plače — in to so le tisti, ki si upajo spregovoriti. Hišne pomočnice iz Afrike, ki vodijo posle za zaprtimi vrati vil, nimajo niti zakonske omejitve delovnih ur. So nevidne silhuete, ki jih spregleda vsaka delovna zakonodaja.

Ko sem v Muscatu opazoval delavce v modrih kombinezonih, ki so ob šestih zjutraj že pometali ulice v četrti, kjer ena sama vila stane več kot ves njihov skupni življenjski zaslužek, sem občutil tisto tiho nelagodje, ki ga pozna vsak popotnik. Oman ni Dubaj, ne Katar niti Savdska Arabija. Vendar kljub vsemu plačuje ceno tega napredka. Zlasti jo plačujejo tisti, ki si ne upajo niti vprašati za njegovo ceno. Hvaležni so, da so lahko tu v civilizirani državi in da svojim številnim sorodnikom v Azijo pošiljajo težko zasluženi denar.

Omanska puščava · Na poti proti Džabal Ahdar
Omanska puščava · Na poti proti Džabal Ahdar
─────III · poglavje

Ibadija — zmerna vera sveta

Slehernika Omanci spoštujejo iz ibadije, posebne veje islama, ki jo tu prakticira večina prebivalcev. Ibadija ni niti sunitska niti šiitska. Je starejša od obeh, zmernejša od obeh, bolj pragmatična od obeh. Omanci ne poznajo verske policije, nikogar javno ne kaznujejo, nihče nikogar fanatično ne obsoja tako kakor v Jemnu ali Savdovi Arabiji. Ibadijski imam ni vsemogočen duhovni voditelj — je izbrani prvak, ki ga skupnost lahko tudi odstavi, če ne služi ljudstvu. Zaradi svoje duhovne podlage je Oman v redki prednosti pred drugimi zalivskimi državami in to čutim na vsakem koraku: ljudje so tolerantni, niso verski blazneži, red deluje sam po sebi, nikomur ga ni potrebno uveljavljati. V Omanu sem pustil svojo najeto Toyoto odklenjeno s ključi v kontaktu, ko se mi je polnila ura, odprl obe okni, da se je avto hladil in se vrnil čez uro. Nihče se ni ničesar dotaknil. Ne zato, ker bi se bal kazni, ampak zato, ker je kraja za Omanca nekaj nepojmljivega — žalitev časti, ki je hujša od katerekoli zaporne kazni. V Nizwi trgovci zapustijo za pol ure svoje prodajalne, ko molijo v bližnji mošeji. Vse, kar prodajajo tam, jih počaka nedotaknjeno.

Ko sva se vozila po tej deželi in opazovala njene ljudi, se nama je zastavljalo vprašanje, ki nama ni dalo miru. Kako je mogoče, da je ena sama generacija skočila iz srednjega veka v enaindvajseto stoletje kot popolni zmagovalec, ne da bi ob tem izgubila svojo dušo. Odgovor je sultan Qabus. Ampak tudi značaj naroda je tak. Omanci so tisočletja preživeli na robu sveta, med puščavo in oceanom, med Afriko in Azijo, in so se naučili, da je preživetje odvisno od trgovine in časti. Oboje Omanci razumejo bolje kot kdorkoli na svetu.

Sultan je verjel, da glasba ne pripada zahodu ali vzhodu, temveč posameznemu človeku — kot njegova najlepša tunika in barvito pokrivalo.
Primož Zevnik · Kraljeva operna hiša, Muscat 2026

Ko je Qabus januarja 2020 po dolgi bolezni umrl, je za njim iskreno žalovala vsa dežela. Ljudje po vsej deželi so ga brezpogojno in iskreno ljubili kot očeta naroda, ki je iz niča ustvaril vse, kar danes so in imajo. Ljubili so ga kot sultana, ki je preskočil stoletja in svoje podanike potisnil v moderno dobo. Na njegovem mestu vlada danes sultan Haitham bin Tariq, ki nadaljuje pot svojega predhodnika. Ampak Qabusov duh je vsepovsod. Na vsaki fotografiji, v vsaki vladni pisarni, v vsaki trgovini, v vsakem pogovoru z Omancem, ki se mu ob omembi pokojnega sultana orosijo oči. In v tistem nepopisljivem redu, čistoči in dostojanstvu, ki prežema to deželo od prvega do zadnjega kvadratnega metra, da se mi je ježila koža.

Oman · Mošeja v jutranjih žarkih
Oman · Mošeja v jutranjih žarkih
─────IV · poglavje

Kraljeva operna hiša — pravljica iz Tisoč in ene noči

Ampak najgloblji dokaz, kako je sultan Qabus razumel človeško dušo, niso razkošne ceste in vrhunske bolnišnice, temveč zahodna klasična glasba in opera. Kraljeva operna hiša v Muscatu je pravljična palača, ki nama je jemala dih. V srcu islamskega sveta, v deželi, kjer pred petdesetimi leti ni bilo niti enega glasbenega instrumenta, je sultan postavil tempelj klasični glasbi. Lahko bi postavil novo mošejo ali palačo. Vendar je postavil opero. In vanjo zlil na stotine milijonov evrov. Verjel je, da glasba naredi človeka človeka. Da narod brez glasbe nima duše, četudi ima avtoceste in nebotičnike. Da je Mozartov adagio toliko del človeške civilizacije kot algebra, črkopis ali astronomija.

Qabus je klasično glasbo ljubil s strastjo, ki je bila globoko osebna. Občasno je dirigiral orkestru, sedel na vajah, čakal pred učilnicami, nestrpen, da bi slišal prvo noto. Že leta 1985, ko v celotnem Omanu ni bilo nikogar, ki bi znal zaigrati na katerikoli zahodni instrument, je ukazal, naj po vsej deželi poiščejo glasbeno nadarjene otroke in jih pošljejo na šolanje. Ni najel tujih glasbenikov — ne, želel je omanski orkester. Otroke so učili pedagogi, ki jih je povabil v deželo z vsega sveta. A poustvarjati so morali Omanci od prve do zadnje note. Tako je nastal Kraljevi omanski simfonični orkester — Royal Oman Symphony Orchestra — edinstven v arabskem svetu. Ko so leta 2007 prvič nastopili v berlinski dvorani Konzerthaus, je občinstvo vstalo in z navdušenim bravo ploskalo v stoječih ovacijah. Nemci so bili ganjeni do solz ob zvoku orkestra iz dežele, ki je dve generaciji prej poznala le kamelje vzdihljaje.

Operni dom so gradili deset let. Zunanji plašč stavbe je iz omanskega rožnatega puščavskega kamna in apnenca, ki v jutranjih žarkih zasveti kot bel kristal. Notri pa se odpre svet, ki ga v tem delu planeta ne pričakuješ. Stropove so ročno rezbarili iz burmanske tikovine in obložili z lističi zlata. Tla so položili v italijanskem marmorju. S stropov visijo kristalni lestenci iz Avstrije. Vsak detajl, vsaka arabeska, vsak geometrijski vzorec, vsaka linija — je delo omanskih umetnikov, ki so tuje materiale preoblikovali v nekaj povsem unikatnega. Velika dvorana sprejme tisoč sto poslušalcev in se na pritisk gumba preoblikuje iz opernega gledališča v koncertno dvorano. Petsto ton težka orkestrska školjka se premika po tirnicah. Orgle štejejo več kot štiri tisoč piščali. Akustiko so zasnovale nemške firme, oder so zgradili Angleži, zvočno opremo Japonci. In vseeno je vse to neizpodbitno omansko — v prepoznavno zadržanem razkošju, ki ne kriči, ampak šepeta.

Kraljeva operna hiša · Muscat · Arkadni hodniki ob sončnem zahodu
Kraljeva operna hiša · Muscat · Arkadni hodniki ob sončnem zahodu
Kraljeva operna hiša · Muscat · Zadržano razkošje, ki ne kriči, ampak šepeta
Kraljeva operna hiša · Muscat · Zadržano razkošje, ki ne kriči, ampak šepeta

Ko je Plácido Domingo na otvoritvi leta 2011 dirigiral Puccinijevo Turandot, je Kraljeva operna hiša iz Muscata postala prva operna hiša na Arabskem polotoku. Odtlej so na tem odru stali samo znameniti in uveljavljeni zahodni umetniki: Andrea Bocelli, Renée Fleming, Yo-Yo Ma, Londonska filharmonija, Wynton Marsalis, American Ballet Theatre. Domingo se je vrnil trikrat in kraljevo opero razglasil za kulturni dragulj. Ampak Qabus si ni želel le zvezdnikov. V operi skrbijo za široko glasbeno izobrazbo — vsak ponedeljek gostijo šolarje. V sezoni 2014/15 je dva tisoč štiristo otrok med desetim in dvanajstim letom poslušalo interaktivno izvedbo Mozartove Čarobne piščali. V deželi, kjer pred pol stoletja ni bilo niti ene šole, otroci danes poslušajo Mozarta v eni najlepših opernih dvoran na svetu.

Ko sem stal pred to stavbo in opazoval Omance, kako vstopajo v ta tempelj glasbe z enakimi kretnjami, s katerimi vstopijo v mošejo, sem razumel, kaj je Qabus v resnici naredil. Dokazal je, da glasba ne pripada zahodu ali vzhodu, temveč posameznemu človeku.
Primož Zevnik · Muscat, 2026
─────V · poglavje

Razglednica iz Omana

Dhofar · Indijski ocean · Turkizni toni zimskega oceana
Dhofar · Indijski ocean · Turkizni toni zimskega oceana

Oman je zares pravljica iz zadnjih strani Tisoč in ene noči. Poleti monsunski vetrovi na jug puščave prinesejo dež, vodo in življenje. Suhe doline se spremenijo v zelene pašnike, voda se pretaka po neštetih wadijih, Omanci trumoma potujejo na počitnice, se smejijo dežju, s čolnički igraje plovejo po jezercih in počasnih rečnih strugah, ki jih napolni voda. Vse postane svetlozelen privid raja, turkiznih tolmunov, pravih dežnih kapelj, zelenih livad in pobočij. Ozelenijo suhe rjave gore, vse kipi in vrvi od novega življenja. Vsak dan na jug v Dofar leti na desetine letal presrečnih Omancev, ki se otroško sparijo z vodo, uživajo v orgiji zelenja in čarobnih dolin in slapov. Kopajo se v sladki vodi in njihove oči se odvadijo rjavo sivih puščavskih tonov; po pobočjih so postavili na stotine opazovalnic, kjer se družijo družine in prijatelji, uživajo v odlični hrani ob neskončnem plesu magičnega zelenila.

Pozimi, v času, ko sva midva obiskala deželo, pa se obarva neskončen Indijski ocean v turkizne tone, valovi se umirijo, voda je čudovito topla in nežna, poležejo se tokovi. Z užitkom sva zaplavala med številnimi tropskimi ribami in želvami. V notranjosti sva srečala vse tipe puščav. Eno noč celo prespala v peščeni, ki je pripadala družini Al Wahibi. Gostila naju je njihova potomka Fatima, ki nama je pripravila luksuzno domovanje sredi čarobnega peščenega niča. Zvečer sva v popolni temi občudovala na milijone zvezd sredi jasnega hladnega neba. Puščava je velika približno toliko kot pol Slovenije.

Wahiba Sands · Eno noč sva spala sredi peščenega niča
Wahiba Sands · Eno noč sva spala sredi peščenega niča
Džabal Akhdar · Zelena gora · 2900 metrov nad morjem
Džabal Akhdar · Zelena gora · 2900 metrov nad morjem

Videla sva čudoviti in čarobni Oman. Impozanten Wadi Al Shab, kjer sva se z množico drugih turistov prebijala po rečni soteski do votline in slapu. Bilo je nepozabno doživetje. Nato barantala v souqih za kavo, olja, dišavnice in datlje. Uživala in trpela z Omanci ob začetku ramadana, ko se pod grožnjo strogega zakona ne sme niti jesti niti piti do sončnega zahoda. Temu pa nato sledi masovna iftarska požrtija, ki je en sam kulinarični užitek.

Wadi Al Shab · Dramatična soteska do skrite votline in slapu
Wadi Al Shab · Dramatična soteska do skrite votline in slapu

Sprehajala sva se po visokih vrhovih, pozabljenih vasicah, dramatičnih soteskah. Na Damiyanovih otokih sva se potapljala za želvami. Obilno jedla jastoge, rake, ribe, okušala libanonsko, omansko, jemensko, pakistansko kulinariko. Jedla sva odlično in po cenah, o katerih pri nas lahko samo sanjamo. Spoznavala zadržano in vzvišeno dušo Omancev, ki so se nama vedno vljudno in prijazno nasmejali.

Oman · Iftar po sončnem zahodu · Kulinarični raj po dnevu posta
Oman · Iftar po sončnem zahodu · Kulinarični raj po dnevu posta
Oman · Zadnji dnevi · Nazaj v februarski zimski hlad
Oman · Zadnji dnevi · Nazaj v februarski zimski hlad

In tako prispela do zadnjega poglavja Tisoč in ene noči. Sultan Šahrijar bo Šeherezado pustil živeti, saj ga je vsako noč znova očarala, ko mu je pripovedovala čudovite pravljice. Tako si je rešila življenje. Tudi midva, očarana nad bleščečo zgodbo Omana, pakirava svoje stvari in številne dobrote, ki sva jih nakupila po omanskih mestih. Čez nekaj trenutkov naju bo objel magični smolnati vonj božanske bosvelije, po kateri bo dišalo vse letališče, vse omansko vesolje, vsi nasmehi teh dostojanstvenih in čudovitih ljudi.

Zdaj pa nazaj v februarski zimski hlad, v zaspano Evropo. Vonj žadastega kadila čudovite dežele na robu starodavne Tisoč in ene noči ni bil še nikoli tako lep, tako pravljičen in tako brezhibno privlačen.

— Primož in Vesna

Galerija
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Oman — dežela na robu zadnjega poglavja Tisoč in ene noči
Vaš odziv
Pisma z zevnikov.com

Kratko obvestilo, ko izide nov esej ali potopis. Brez sumov, odjava z enim klikom.