Tokio - štirikrat rojena metropola daljnega vzhoda
Japonska se mi je vedno zdela neskončno oddaljena od naših krajev – vedno tako zelo oddaljena, da je nikoli nisem znal prav zaobjeti v svojih mislih in predstavah. Vsako zgodbo, ki sem jo slišal iz teh koncev sveta, sem občudoval in preoblikoval v svoji domišljiji; oddaljen svet sem spoznaval, ko sem gledal ameriške filme, bral knjige, sem in tja kasneje poslušal japonsko sodobno klasično glasbo ali kot otrok z zanimanjem in grozo gledal groteskne animejevske risanke na nacionalni televiziji.

Vsak tehnični predmet – Hitachijev integrirani ojačevalec z gramofonom in Sharpov tranzistor iz moje oddaljene mladosti in na koncu Luxmanov digitalno-analogni konverter, ki sem ga kupil nekaj let nazaj – je bil precizno in natančno izdelan s posebnim občutkom za detajle. Spominjam se pripovedi svojega glasbenega učitelja Aleša Kacjana, kako je kupoval na Japonskem svojo dragoceno, na roke filigransko in natančno izdelano flavto, vredno celo premoženje. Moj edini pravi stik z Japonsko je bil povezan z nekim goljufivim zagrebškim trgovcem, ki mi je prodal sicer dragocene šest let stare Takatsuki 300B lampe za hifi in ni hotel niti slišati o garanciji, ko mi je prenehala delovati ena od lamp. Takatsuki cevi so prestižen japonski kos hifi opreme, vsak mesec za ves svet izdelajo samo 50 parov precizno izdelanih elektronk.
Obupan sem kontaktiral mojstra Okamota – njegov elektronski naslov sem s težavo izbrskal na spletu –, razložil sem mu, da mi je prenehala žareti leva parna, da zagrebški distributer, ki v resnici to ni bil, noče niti slišati o garanciji in zamenjavi pokvarjene za novo... Skratka, da poenostavim. Ko sem glavnemu dizajnerju teh redkih in dragocenih 300B lamp, ki skrbijo za reprodukcijo srednjega tonalnega spektra v mojih dveh hifi monoblokih, razložil svojo stisko, je ta nemudoma ukazal svojemu japonskemu distributerju, da mi morajo poslati v Evropo enak tip nove leve lampe za smešnih 150 EUR s stroški poštnine. Moral sem mu poslati natančne fotografije pokvarjene elektronke, da je ugotovil pravi tip in serijo... Opravičil se je, da je zagrebški trgovec tako ravnal. V roku tedna dni sem s hitro pošto dobil novo, perfektno izdelano dragoceno lampo iz Japonske. Naj razložim, da par takih vrhunskih avdiofilskih lamp v Evropi stane preko 2500 EUR.
Tega dne sem prvič v živo spoznal poslovno etiko, ki izhaja iz japonskega stoletnega odnosa do sveta, trdnega ponosa in koncepta wa, ki je zgradil monumentalno deželo, kakršno lahko občudujemo danes.
Takatsuki tovarna v Kyotu in mojster nista imela z mano in mojimi težavami popolnoma nič, mi nista bila ničesar dolžna, celo odgovoriti na mail mojstru ne bi bilo potrebno. Tega dne sem prvič v živo spoznal poslovno etiko, ki izhaja iz japonskega stoletnega odnosa do sveta, trdnega ponosa in koncepta wa, ki je zgradil monumentalno deželo, kakršno lahko občudujemo danes. Nobena žrtev, ki ohranja ugled in dobro ime podjetja, ni odveč. Največja groza za Japonca je, da izgubi svoj obraz, da umori najpomembnejšo vrednoto, na kateri temelji vsa njegova socialna in identitetna struktura.
Delček tega ponosa opazujem šele zdaj, ko tavam po največjem mestu sveta, gromozanski prestolnici Japonske; opazujem ga v templjih, trgovinah in muzejih: velikanski, neobvladljivi Tokio, hiteče množice ljudi, široke avenije in šintoistična zatočišča miru sredi nikoli prekinjenega toka urbane reke ljudi, ulic, razkošnih nebotičnikov in malih, ozkih stavbic, ki mestu poklanjajo svoj očarljiv, neobvladljiv in hkrati tradicionalen značaj.

Družinsko srečanje v mestu enainštiridesetih milijonov ljudi
Letošnje potovanje smo načrtovali malce drugače. Vesni je ostalo veliko neporabljenega starega dopusta, zato je odpotovala tja že sredi junija, da bi si v dobrih treh tednih ogledala tisto Japonsko, ki je načrt našega skupnega julijskega potovanja ni zaobjel. Vzela je posebno neomejeno vstopnico za vlak in s hitrimi Shinkanseni ter lokalnimi vlaki sama prekrižarila preko 5000 kilometrov od severa do juga, obiskala vse velike otoke – izpustila je samo Hokkaido – muzeje, svetišča, gorska zavetišča, spala v celicah (miniaturnih jazbinah za enega človeka), lovila vlake, avtobuse, odpiralne čase templjev in muzejev, jedla samo riž in alge, goltala mimobežne znamenitosti kot požrešna anakonda.

Na poti je shujšala nekaj kilogramov, in ko smo se po skoraj mesecu dni srečali v nekem tokijskem apartmaju v predelu Asakusa, je bila videti izčrpana, izžeta, utrujena; zdelo se je, kot da bi zgodovinska Japonska – Kyoto, gora Fuji, Fukuoka, Osaka, Kagoshima, vsa mnoga preštevilna mesteca in starodavne vasi – iz nje izsrkala poslednje atome življenja. Hitela je, da bi v kratkem času videla in spoznala čim več kulturnih znamenitosti dežele, vendar je Japonska velikanska država, ki se je ne da kar tako na hitro odpraviti. Miniti je moral teden dni, da sva jo z Jakobom prisilila, da je postala ležerna in da se je vsaj malo odpočila od hitre, naporne in intenzivne poti.
S sinom sva iz Zagreba v Tokio poletela s korejskim nizkocenovnikom Tway, letalsko družbo, ki je povezavo z Evropo uvedla pred kratkim. Po desetih urah mirnega leta sva v Incheonu, korejskem letališču, prestopila za let v Tokio. Občutek, ko se človek zbudi po desetih urah v popolnoma novem svetu, je neopisljiv. Kar naenkrat sva postala manjšina v novem rasnem bazenu. Ljudje so postali bolj drobni, manjši in zlasti bolj suhi, podobni prijaznim, debeloustim in širokoglavim škratom. Neskončna reka ljudi naju je ponesla proti izhodnemu letu za Tokio. Ta je trajal samo dve uri in pol.
Ko sva pristajala, se je jasno poznopopoldansko vreme že poslavljalo. Iz letala sem opazoval brezhibno obdelana polja, čudovit in premišljen urbanizem, ki je pustil, da narava prosto diha med smiselno in urejeno pozidanimi hišami. Zdelo se mi je, da skozi okno opazujem kulturno krajino, ki je ravno tako urejena in premišljena, kot je švicarska v Evropi. Nikjer ni bilo opaziti brutalnih novogradenj, hiše so bile iz zraka videti brezhibno lepe, krasile so jih temnosive strehe. Iz te podobe čudovitih vasic je iz zraka vela zadržana skromnost in harmonija. Čutil sem, da pristajava v deželo z globokim zgodovinskim pedigrejem, v deželo, ki izžareva zadržano skromnost in okus, v deželo, ki je svetu veliko dala in mu skozi zgodovino tudi veliko vzela.

Letališče v Nariti je eno od dveh velikanskih tokijskih vozlišč. Drugo se imenuje Haneda in je starejše ter bližje mestnemu središču. Od osrednjega centralnega Tokija je Narita oddaljena približno 70 km. Z mestom jo povezujejo hitri, lokalni, posebni in še mnogi drugi vlaki, avtobusne linije in seveda taksiji. Zvečerilo se je, ko sva z Jakobom sorazmerno hitro opravila mejne carinske postopke, saj sem na uradni spletni strani japonske vlade pridobil posebno QR-kodo, ki naju je hitro osvobodila obvezne tlake – ni nama bilo potrebno dodatno izpolnjevati obrazcev ob vstopu v državo.
Zapletlo pa se je, ko sva želela kupiti karto za Keisei Skyliner Express, hitri vlak, ki te dobesedno izstreli v centralni Tokio. Stala sva v vrsti pred poslovalnico na letališču. Ta je bila zaprta, nihče v njej ni prodajal vstopnic, uslužbenci so stali s prekrižanimi rokami, vladala je zmeda. Izvedeli smo, da je elektronski varnostni sistem odkril drobno inkonsistenco v signalizacijski infrastrukturi. Progo so nemudoma zaprli, kar se praktično nikoli ne zgodi. Ekipe podjetja so natančno pregledovale situacijo na terenu, uslužbenke v poslovalnici so se zgrbile v nekakšno krivdno pozo, sključile so se in sramežljivo gledale v tla; bilo je videti, kot da se opravičujejo za nepričakovano sramoto, ki jih je doletela.
Nekaj redarjev je vzdrževalo red v vedno daljši in vedno bolj nervozni vrsti potnikov, ki so čakali na hiter premik v mestno jedro. Kakšne pol ure sva tako čakala s sinom pred poslovalnico podjetja, ko so oznanili, da je zadrege konec. Ženske so zopet ekspresno prodajale vstopnice, usmerili so naju na postajo, kjer so nas potnike redarji razvrstili v strogo in poravnano vrsto. Gorje, če je kdo prestopil markacijsko črto, bil je takoj deležen surovega vpitja v hitri in eksplozivni japonščini. Z vstopnico sva si avtomatsko rezervirala dva sedeža. Žal je bila tema, ko je vlak krenil z letališkega kompleksa, tako da nisem uspel videti mesta, ki sega dolge desetine, mogoče celo stotnijo kilometrov v vse smeri.

Čez približno štirideset minut bliskovite vožnje sva izstopila na postaji Nippori. Bila je noč, ko sva našla izhod na ulico. Okolica postaje je bila brezhibno urejena, čista, skorajda pravljična. Zdelo se mi je, da je podobna srečnemu mestu iz velike otroške zbirke lego kock. Na cestah in avenijah ni bilo veliko avtomobilov, ulice čiste, zadaj neonski napisi restavracij. Za hip sem se spomnil na večerni kaotični promet, hrup in svinjarijo Bangkoka, Džakarte in Manile... Mesto je bilo takšno, kot da bi ga uredili in ozaljšali za lep, romantičen filmski set.
Mesto je bilo takšno, kot da bi ga uredili in ozaljšali za lep, romantičen filmski set.
Na urejenem postajališču sva pristopila do visokega črnega taksija, ki je bil videti, kot da je iz bizarne risanke. Takšnih avtomobilov človek v Evropi nikoli ne sreča. Avto je bil mešanica malega kombiniranega vozila z visoko streho, buldoga s potlačenim gobcem, na silo sklepanega nemškega hrošča iz obdobja pred drugo svetovno vojno in starega britanskega rolls-roycea, ki so mu na silo dvignili streho. Starejši gospod, voznik avtomobila, je bil oblečen v brezhibno zlikano livrejo, ki so jo krasili nekakšni kovinski pilotski našitki in kapitanska kapa, na rokah so mu počivale bele rokavičke. Skrbno nama je zložil prtljago v prtljažnik in se nama klanjal.
Ko sem mu pokazal naslov naše prve namestitve, si ga je vpisal v svojo navigacijo in že smo se vozili skozi različne dele Tokija, prečili ulice, široke avenije, zavijali levo in desno, nato vstopili v predel mesta, ki se imenuje Asakusa; odložil naju je pred neko ozko stavbo zraven malega otroškega igrišča in se z globokim priklonom od naju poslovil. Nato sva se po strmih stopnicah povzpela v apartma, ki sem ga za borih 200 EUR zakupil za prve tri dni našega bivanja. Pisalo je, da je nenavadno prostoren za tokijske razmere, vendar sva se z Jakobom v njem komaj obračala.
Ni minilo niti pol ure, komaj sva dobro odložila prtljago, že je vstopila Vesna, ki je nisva videla že slab mesec dni. Bila je utrujena, udrtih lic in preznojena, preklinjala je, da je morala menjati tri različne železniške linije, prehoditi več kot kilometer in pol poti z vso prtljago, da je prispela sem, v mirni rezidenčni del Asakuse. Tako smo se po skoraj mesecu dni zopet srečali in objeli v kletvicah in slabi volji. Bili pa smo vseeno veseli, da se je do našega srečanja v ozkem stanovanjcu vse dobro izteklo. Dvosobni apartma je bil sicer majhen, a udoben in funkcionalen. Stranišče je bilo videti, kot da bi ga naslikal risar znanstvene fantastike. In ko sem se ga navadil, sem v trenutku zavidal bodočim generacijam to udobje, ki spremlja človeka ob rudimentarnem praznjenju telesa; udobje, o katerem v naši srednjeveški Evropi lahko samo sanjamo. Zvečer smo utrujeni od dolgega potovanja hitro legli, a zaspati sem uspel šele proti jutru.

Tokio - iz pepela štirikrat rojeno mesto
Spominjam se trenutka, ko sem se srečal s čudovitimi filmi Hayaa Miyazakija, genialnega japonskega animatorja in risarja, ki se je podpisal pod mnoge vrhunske kultne animirane filme, ki so osvojili srca ljudi iz vsega sveta. Dolgo časa sta me prijatelja B0lko in Iztok Zupan prepričevala, naj si pogledam njegov film Čudežno potovanje (v izvirniku Sen to Chihiro no kamikakushi). Da risanke ne bom pozabil in da bom navdušen nad globino in kompleksnostjo zgodbe ter njenega sporočila. Dolgo sem se tega otepal, nekaj naravno zoprnega sem čutil, ko sem kje za trenutek pogledal kakšen japonski anime. Ko je bil Jakob ravno prav star, pa sem z njim odkril čudoviti svet Miyazakijevih risank.

Vse so bile nabite s čustvi, temami žrtvovanja, hrepenenja po ljubezni, osamljenosti, ali pa so preprosto odstirale čudovite domišljijske svetove. V svojem najnovejšem filmu Deček in čaplja pa je Hayao obračunal z lastnim življenjem, svojimi zgodnjimi spomini na vojno in ogenj, ki sta spreminjala v pepel goreči Tokio. Podoba, kjer deček teče proti bolnišnici, ki jo požirajo plameni in kjer izgine njegova mama, je eden izmed najbolj žalostnih in pretresljivih delov filma. Miyazakijev spomin, ki tli iz pepela, ko je bil sam star štiri leta, je njegov zgodnji spomin na vojno, ko so ameriški in zavezniški bombniki v destruktivni maščevalni mrzlici mesto praktično spremenili v zoglenelo puščavo.
Tokio ni mesto, ki bi se razvijalo počasi skozi dolga zgodovinska stoletja, kakor se je razvijala Ljubljana ali Praga ali Rim in druge evropske prestolnice. V resnici je bilo štirikrat popolnoma izbrisano, vsakič rojeno na novo, vedno znova še lepše, mogočnejše in večje. Zdi se, da sta pepel in svetloba, jutro in tema usodni podobi njegove tragične zgodovine in zapletene socialne esence.
Zdi se, da sta pepel in svetloba, jutro in tema usodni podobi njegove tragične zgodovine in zapletene socialne esence.
Približno 20 let zatem, ko smo Slovenci dobili Dalmatinov prevod Biblije, se je na oni strani zemeljske oble vojskovodja Tokugawa Ieyasu odločil, da bo zanikrna in neznana ribiška vasica Edo postala sedež njegove oblasti. Od trenutka, ko se je tja naselil, se je ta razvila z bliskovito naglico. V dobrih stotih letih, nekje do sredine osemnajstega stoletja, je neznano močvirsko selo postalo velikansko mesto, večje kot London in Pariz tistega časa. V mesto so se selile pisane množice iz bližnjega in daljnega podeželja. Kmalu je v njem bivalo več kot milijon ljudi. Japonska je bila v tem času popolnoma zaprta in izolirana od preostalega sveta. Čeprav je bilo to eno izmed največjih mest zemeljske oble, Japonci niso nikoli srečali tujcev, belskih ali arabskih trgovcev, kolonialnih vojska. Živeli so v strogem hierarhičnem redu in družbeni harmoniji, kakršno so poznali že tisoč let.

Mesto se je bliskovito razvijalo. Tokugawa je bil prekaljen in moder. Iznašel je prebrisan mehanizem, da je neomejeno vladal Edu. Razglasil je, da je moral vsak fevdalni gospod, ki bi sicer lahko ogrozil njegovo vladavino, izmenično prebivati tako v Edu kot v svojem domicilnem posestvu, njegova družina pa je v mestu ostajala in se ni selila skupaj z njim. Tako so družine drugih fevdalcev nevede postale nekakšni Tokugawini talci, saj je tako gospodar Eda preprečil, da bi drugi šoguni in fevdalni gospodje kovali zarote zoper njega in njegovo vladavino. Podobno taktiko je ubral francoski razsvetljeni absolutist Ludvik XIV., ki je plemstvo združil okrog sebe v novi palači blizu Pariza. Tam se je dekadentna in nekoristna aristokracija prepirala samo še o tem, kdo bo s posebnim privilegijem spal bližje njegovi spalnici, namesto da bi brez nadzora kovala zarote zoper kralja. Oba sta zato dosegla, da sta postali blaginja in politična stabilnost cesarstva trajni.
In ker je bil v deželi trajen mir, se je v mesto Edo stekalo bogastvo, ki se je kopičilo, pridni delavci so ga plemenitili, nastajale so palače, templji, onseni, nove mestne četrti, avenije in stanovanjski deli. Tudi ta umirjen in tih rezidenčni del v Asakusi, kjer smo prebivali, je bil v času zadnjega šogunata pravo aristokratsko kurbišče in čudovita rdeča četrt, kjer so ljubke in drobne japonske prostitutke obdelovale svojo številno in nenasitno klientelo. Vasica Edo je tako samo v 150 letih postala velikansko in bogato velemesto, njegovo neutrudno in mlado trgovsko srce pa je poganjalo kri po vsem telesu dežele.
Ponovno se je mesto rodilo leta 1868, ko je propadla vojaška oblast, ko je japonska družba prekinila in premagala staro fevdalno šogunsko hierarhijo. Cesar, ki je bil nekakšna sveta božanska relikvija in talec svojih vojaških poveljnikov, se je vrnil na prestol, ko so Edo preimenovali v Tokio, vzhodno prestolnico. Cesar je brezobzirno prelomil s staro fevdalno tradicijo. Zavrgel je dvestoletno izolacijo in začel požirati vse, kar je dišalo po Zahodu, njegovi znanosti in tehnologiji — gradil je železnice, tovarne, banke, napisal ustavo, reorganiziral in moderniziral življenje v deželi. Vendar s tehničnimi in civilizacijskimi novotarijami ni uvozil tudi zahodnega vrednostnega sistema – ta je ostal strogo in samo japonski. Koncepti zvestobe gospodarju, prikloni, etiketa družbene harmonije, koncepti wa, ki Japonca trdno določajo, so ostali enaki. Tega ni nihče nikoli spremenil. Dežela se je modernizirala, a ohranila starodavno družbeno in človeško etiko, nikoli ni prenehala biti Japonska.

Ko je veliki potres Kantō leta 1923 v nekaj minutah zravnal mesto s tlemi, se je iz pepela mesto ponovno rodilo že tretjič. Po prvem potresnem sunku so ognjeni zublji goltali celotne lesene mestne četrti, v požaru je umrlo več kot sto štirideset tisoč ljudi, dva milijona ljudi je ostalo brez strehe nad glavo. Prav ta potres naslika Miyazakijev predzadnji animirani film Veter se dviga (Kaze Tachinu), kjer se zemlja zvija pod nogami ljudi kot valovito morje in požira vse v svoje temno naročje. Hayaa so fascinirala letala, ki kot dobri demoni letijo in lebdijo nad zemljo. V svoji avtorski animejevski izpovedi je letalu namenil veličastno vlogo – postala je čudež lepote in človeškega napredka, hkrati pa se hitro lahko krilata kovinska ptica prelevi v srhljivi vojni stvor, ki iz zraka seje uničenje in smrt. Zato je Miyazaki risal vedno enako temo: lepoto, ki jo požira in uničuje univerzalna demonična groza.
In zadnjič – dokončno četrtič – se je mesto rodilo po letu 1945, ko so ameriška letala v eni sami marčevski noči z zažigalnimi bombami bombardirala mesto in ga več kot polovico spremenila v pepel; v predelih, ki jih je tragedija najbolj prizadela, je zgorelo ali se dobesedno stopilo skoraj vse. Pred takim ognjem, ki golta v svoje demonsko brezno vse mesto, beži Miyazakijev deček. In prav iz tega povojnega pepela je zraslo mesto, kakršno poznamo danes. Mesto so obnavljali mrzlično, jasno, mislili so na sleherno urbanistično in logistično podrobnost; skoraj obsedeno so ga širili in gradili.
Ko je leta 1950 izbruhnila korejska vojna, so, paradoksalno, ameriška vojna naročila rešila japonsko industrijo, da ni kolapsirala in propadla. In tako se je zgodil gospodarski čudež, kakršnemu skorajda ni bilo para: šestnajst konsekutivnih let, od 1957 do 1973, je gospodarstvo raslo za približno deset odstotkov letno, brez postanka, prebivalstvo se je namnožilo na neverjetnih 120 milijonov duš. Iz skromnih začetkov so se razvile velikanske korporacije, ki so v svetu nekaj pomenile in pomenijo še danes. Mitsubishi, Mazda, Toyota, Nissan, Honda, Yamaha, Hitachi, Seiko, Tohatsu, Isuzu, Komatsu, Casio, Sony, Panasonic, Matsushita – našteval bi lahko ves ljubi dan. Ljudje so v rekah pritekali s podeželja, nova predmestja so rasla z bliskovito naglico, gradili in odpirali so nove in nove podzemne ter nadzemne železniške povezave in leta 1964, ko je Tokio gostil olimpijske igre in ko je hitri vlak Shinkansen, sedmo čudo takratnega sveta, prvič zdrvel proti Osaki, je mesto zadnjič in dokončno vstalo iz pepela in svoje ponavljajoče tragedije kot mlad in potentni ptič feniks.

Vendar Japonci niso bili nedolžni angeli, breztelesna in brezgrešna drobcena temnolasa bitja nekje na otočju Daljnega vzhoda. Med drugo svetovno vojno so bili neusmiljeni zavojevalci Koreje, Mandžurije in jugovzhodne Azije. Ob brezštevilnih poročilih, kako kruti in nečloveški so bili, se mi še danes ježijo lasje. Poročila pripovedujejo, da so bili neustavljiv vojaško-morilski stroj, ki je neusmiljeno skalpiral, odiral, ubijal, sekal, streljal druge narode, jih zapiral v taborišča in krvavo ubijal človeško dostojanstvo milijonov ljudi v širši pacifiški regiji. In ko je ta isti vojaški stroj vojno izgubljal, se je obupano pognal v samomorilsko pogubo, ki je plašila in fascinirala njihove ameriške vojne nasprotnike. Vse zločine, ki so jih Japonci storili med drugo svetovno vojno, so storili sistematično, jasno, disciplinirano, brez vesti, brez vprašanj in notranjih dilem.
Ko je bilo vojne konec in ko se je začel japonski gospodarski čudež, se nacija ni notranje očistila lastnih vojnih zločinov in zla, ni doživela katarze, si ni nikoli zares obljubila, da bo mlade generacije vzgajala drugače. Preprosto zato ni bilo časa, saj je povojna Japonska postala del novega protikomunističnega bloka v hladni vojni. Zločine so preprosto naprtili nekaj preveč doslednim in podivjanim generalom, ki so postali krivci za tragedijo vojne in nacionalno kolektivno krivdo. Ljudje so bili pretreseni od atomskega bombandiranja, družba se je odločila, da bo živela v miru in pacifizem zapisala celo v novo, povojno ustavo. Mesto je bilo potrebno ponovno zgraditi, položiti na tisoče kilometrov novih tirov in cest, številne nove nebotičnike in mestne četrti; čez noč so okrutni vojaki postali uslužbenci novonastalih korporacij, kjer so delali z enakim fanatizmom, kot so še desetletje nazaj sekali glave civilistov; zdaj predani svojim novodobnim šogunom – šefom, vodjem izmen in direktorjem – enako disciplinirano, enako motivirano, kot so bili takrat, ko so fanatično umirali za svoje vojne poveljnike in gospode.
Z enakim fatalizmom, s katerim so se samomorilsko in v obupu z letali zaletavali v ameriške fregate in letalonosilke, da bi spremenili tok zgodovine, ohranili svoj ponos ali usodo, so postali prodajalci, izdelovalci, trgovci, znanstveniki, obrtniki. Korporacije so postale nova bojišča, njihovi direktorji pa novodobni fevdalci, ki so iz novih bunkerjev, novih vojnih štabov z vrha novih in svetlečih nebotičnikov na novo usmerjali drugačno vojno in zahtevali zase in za podjetje brezpogojno zvestobo, ki je popolnoma nerazumljiva naši zahodni miselnosti. Disciplino in podrejenost so novodobni Japonci ponotranjili in jo po svoje preoblikovali. Če so bili še desetletje nazaj idealni, ubogljivi in fanatični vojščaki neustavljivega in krutega imperialnega vojaškega stroja, so zdaj postali idealni uslužbenci, ki so zaživeli za korporacijo, se podredili njenim interesom in dinamiki, delali vse dneve in noči, vse mesece in leta brez predaha, brez počitka, delali tako, da so za podjetje sprva žrtvovali svojo svobodo, kasneje pa svoje človeško bistvo in dostojanstvo.

Japonska beseda karoshi, smrt zaradi pretiranega dela, je težka in reflektira vso tragiko posameznika, ki žrtvuje lastno svobodo za uspeh svojega novega korporativnega gospodarja.
Če je bila brezpogojna krutost v japonskem vojnem vojaškem stroju imperativna norma, je bilo fanatično in predano delo nova korporativna realnost, ki je ohranjala posameznika kot koristnega kulija, ki je po definiciji v novem, tesnem in, kar je najbolj srhljivo, prostovoljnem suženjskem odnosu do svojih lastnikov in šefov. Japonska beseda karoshi, smrt zaradi pretiranega dela, je težka in reflektira vso tragiko posameznika, ki žrtvuje lastno svobodo za uspeh svojega novega korporativnega gospodarja. V tem azijatskem peklenskem sistemu, ki je za nas, ležerne zahodnjake, nepredstavljiv, se skriva bistvo japonskega povojnega uspeha. Posameznik je mozaik v družbenem tkivu, svoj lasten življenjski položaj žrtvuje zato, da je družbena tkanina, katere delček je, harmonična in brezhibna.

In v tej luči je nastal še zadnjič novodobni Tokio, mesto nepredstavljivih razsežnosti, strahovitega bogastva, širokih avenij, mogočnih novodobnih nebotičnikov, ki je vsak zase v svoji notranjosti kraljestvo in oaza nenapisanega fanatizma in vsakodnevne žrtve, kjer se posameznik izčrpava do svoje smrti, do zadnjega atoma svoje svobode. Pravljično mesto iz lego kock, čudovite ulice, skromni in prijazni taksist, gostilnica, kjer stara gospa pripravi čudovite udon rezance – za vse to je potrebna samo ena žrtev. Posameznik mora izbrisati lasten ego, lastne želje in osebnost, da se lahko žrtvuje za dobrobit harmonični družbeni tkanini. In ta izbris je zame nekaj najbolj tragičnega, kar sem občutil in doživel v največjem mestu sveta.
In kako je to videti? Ljudje so vse dneve v službi. Zbujajo se ob sedmih zjutraj, se ure gnetejo po tokijskih podzemnih, nadzemnih in enotirnih vlakih. Iz predmestij se v poslovne predele spodnjega Tokija lahko vozijo več kot uro in pol. Divjajo, da ne bi zamudili službe, se prerivajo za mesto v prenatrpanih vlakih, ki prihajajo in odhajajo na vsako minuto ter v centralne in poslovne dele mesta z velikansko hitrostjo prevažajo na milijone pridnih ljudi v brezštevilne poslovne četrti mesta. Nato ti garajo v službi do onemoglosti in po že zdavnaj pretečenem delovnem času pohlevno spremljajo svojega šefa, ki se je odločil, da se želi s svojimi podrejenimi delavci še malce podružiti v mestni izakayi blizu pisarne. Tam jih velikodušno časti in želi, da ga ti zabavajo, z njim pojejo karaoke, se mu smehljajo, ga ohrabrujejo, dokler tisočera čreda takšnih revežev ne ulovi zadnjega vlaka, ki jih bo popeljal v njihove miniaturne predmestne jazbine, kjer si na smrt utrujeni na hitro okrog polnoči pripravijo instant ramen, nato pa izmučeni zaspijo.
Če sreče nimajo in zamudijo vlak, potem prespijo v posebnih celicah, drobnih brlogih, ki so jih zgradili v poslovnem Tokiju prav za tak namen in se od tam odpravijo kar nazaj v službo. In ta cikel, ta žalostni obred se nikoli ne konča, peklensko se nadaljuje iz dneva v dan kot nočna mora. In zato družbeno tkivo deluje brezhibno. Vsak v svoje delo vloži zadnje atome svojega truda, poštenja, vere. Vsak je prepričan, da je to, kar počne, najpomembnejše opravilo na zemlji. Vsak je na svoje delo ponosen, zato se popotniku hitro zazdi, da je vstopil v pravljično deželo, kakršne ni na tem svetu.

In morda se prav v tem skriva nelagodje, ki si ga sprva nisem znal pojasniti: brezhibni mestni red, sterilna čistoča, kompleksen mehanizem, ki tiktaka do sekunde natančno in uravnava mestno življenje: vse to ni sad stoletne tradicije ali počasnega organskega razvoja družbe, temveč nečesa, kar je ljudi vsakič znova naglo in odločno reprogramiralo na ruševinah štirikrat uničenega in štirikrat vstalega mesta. V pravljični podobi čudovitega Tokija, neustavljive energije mesta, točnega in natančnega sistema, ki poganja sleherni semafor in sleherno železniško linijo, so nekje globoko v temeljih potresno neuničljivih stavb zakopane plasti pepela, osebnih tragedij, nacionalne katastrofe in prvobitnega zla in razgrajenega individualnega ega. In ravno v teh trenutkih v predmestjih mesta umirajo v samoti in pozabi zadnji ljudje, ki se še spominjajo vonja njegove primordialne groze in uničenja, ki ga je tako ekspresivno naslikala Miyazakijeva nezmotljiva roka.
V pravljični podobi čudovitega Tokija so nekje globoko v temeljih potresno neuničljivih stavb zakopane plasti pepela, osebnih tragedij, nacionalne katastrofe in prvobitnega zla in razgrajenega individualnega ega.
Tokio - distopična skicirka samote
Opazovati največje mesto sveta in bivati v njem je posebno doživetje. Vsak izmed obiskovalcev in popotnikov ga občuti in doživi drugače. Mesto je tako velikansko, da ga ne zna zajeti noben kratek in površen sestavek. Za njegov opis bi si človek moral rezervirati prostor dolgega romana, da bi popisal sprva neverjeten senzoričen napor, ki ga Evropejci res nismo vajeni. Od vsepovsod se slišijo glasovi zvočnikov, kjer nežni ženski glasovi obveščajo, opominjajo, svarijo, prepovedujejo. Ta se meša s hrupom vlakovnih kompozicij, ki brez prestanka drvijo sem in tja. Nato se razpredajo ulice v vse smeri, ki so polne prodajaln, trgovin, restavracij. Vse se meša v raznovrsten hrup in dinamiko, ki sprva popotnika duši, dokler se ne navadi na svojo novo situacijo.

Najprej smo se morali spopasti z labirinti vhodov in izhodov, ki te usmerjajo na pravo stran ulice, nato smo se navadili na številne zvočnike, ki v japonščini opozarjajo, kdaj, od kod in kam bo pripeljal ali odpeljal naslednji vlak. Na velikanskih tablah so do minute natančno izpisani naslednji prihodi in odhodi vlakov. Povsod so utripajoči zasloni, ki o vsem mogočem obveščajo pretežno v japonščini, nato hiteča množica ljudi, ki te zavede, da ji slediš in se zato hitro zapelješ nekam v napačno smer. Pa hrup s ceste, različni znaki, ki zopet usmerjajo, svarijo, pripovedujejo, branijo, zapovedujejo in zlasti prepovedujejo. Vse teče v neverjetni naglici, kot da bi abstraktno vrhovno mestno božanstvo naoljilo tečaje vsega, kar se giba, prihaja in odhaja.
In kljub strahotni množici stalno nekam hitečih ljudi teče vse gladko, hitro, vse se utaplja v oljnih kapljicah preciznega druženja s časom, vse impulzira v vnaprej pričakovanih ciklih. Tu niso dragocene minute, temveč sekunde. Noben človeški gib prebivalcev mesta ni odveč, vse je sinhronizirano s shemami, prihodi in odhodi vlakov, semaforji, ki usmerjajo pešce. Celo sama množica, ki šteje v ozkem radiusu opazovalca nekaj deset tisoč ljudi naenkrat, je med sabo čudežno sinhronizirana. Zdi se, kot da bi ljudje pred naključnimi srečanji dolgo in precizno vadili. Nihče se nikogar ne dotakne, tudi po pomoti ne, kaj šele, da bi se barbarsko kdo po nesreči v koga zaletel; tukajšnji možgani so očitno tako dobro natrenirani, da vse previdno in hitro sprocesirajo, izračunajo pravilne vektorje smeri in predvidljive koordinate, s katerimi se človek varno izogne vsem, ki prečijo, križajo ali se dotikajo njegove smeri.

Vse poteka intuitivno, vse deluje, masa se giba, nato se sreča z drugo veliko kopico, ki nanjo pikira pravokotno. Nikoli se ne zgodi nesreča. Vektorji, pogledi, gibanje, vse se usklajuje sproti. Napak ni. Ljudje so del gibajoče se mase, vendar se pretvarjajo, da ni nikogar poleg, da so sami sredi neskončne praznine, da številna in neobvladljiva naključna množica ne obstaja. Ignoranca je očitno na tokijskih ulicah sistem preživetja. Nikoli ti naključni sopotnik na vlakih, postajah in ulicah ne nakloni pogleda, se ti nasmehne, opazi, da si tam iz mesa in krvi, da dihaš, da obstajaš. Vendar se ljudje v trenutku zbudijo iz letargične ignorance, če jih zaprosiš za informacijo, fotografijo ali za smer prvega izhoda na postajo. Zdi se, kot da za trenutek oživijo, ti želijo vročekrvno ustreči in iskreno pomagati.
Sicer so meščani podobni robotom, pogledujejo v prazno, od vsega čutnega se globoko in nezavedno izolirajo, odklopijo. Slečejo svoje humano oblačilo; v tokijskem vrtincu in časovnem breznu človek postane najbolj nesrečno, najbolj osamljeno in nebogljeno bitje na vsej zemeljski obli. Obdajajo te milijoni ljudi, čudovite restavracije, prekrasni parki, palače, templji, muzeji, očarljive mestne četrti, bizarne tematske kavarne, avtomati za raznovrstno kramo, pa vendar je samota sredi najbolj živahnega kraja sveta, ki sem jo občutil, grenka, žalostna, neizgovorljiva in strašna. Nisem še nikogar srečal in spoznal, ki bi z domačinom v mestu kdaj naključno spregovoril. In ta samota kot koprena prekletstva ali preživetja visi nad vsem mestom kot grozeč in težak soparni oblak.
V tokijskem vrtincu in časovnem breznu človek postane najbolj nesrečno, najbolj osamljeno in nebogljeno bitje na vsej zemeljski obli.
Harmonija naj se ceni nad vsem
Drugi dan našega bivanja v Tokiju smo se z ladjico odpravili iz Asakuse po reki Sumida do vrtov Kyū Shiba Rikyū. Ob poti se nam je odstiralo mesto: urejene in široke četrti, bogati poslovni nebotičniki, jate nizkih blokov, ki so se v naslednjem trenutku umaknile čudovitim rezidenčnim stavbam, bogataškim palačam z igrišči, tekaškimi progami in kolesarskimi stezami. Pluli smo pod neštetimi mostovi, ki so povezovali oba bregova reke, mimo pravokotnih kanalov, kjer so se razgrinjale na obeh bregovih reke spet novi številni deli mesta, športni objekti, industrijske hale, paviljoni in palače v moderni arhitekturi.

Ko smo tako pluli proti Tokijskemu zalivu, so se odpirale četrti v neskončnost kot fraktalne podobe Mandelbrota. Ko smo pluli mimo poslovne stavbe Konami, sem se spomnil, kako divje smo kot otroci uživali ob igranju iger iz avtomatov, ki so jih kasneje prevedli tudi za osebni računalnik. Po približno štiridesetih minutah plovbe po reki, ki se zažira v gosto tkivo mesta, smo se ustavili na zadnji postaji ob čudovitem vrtu sredi velikanskih in prelepih nebotičnikov, v nekakšnem zaključenem parku, ki stoji ob poslovnem predelu Tokija, ki ga imenujejo mesto Minato, kjer je visoke poslovne stavbe največjih japonskih korporacij prepovedano slikati celo od zunaj. Vrt je bil star nekaj stoletij, očitno so ga negovali, tam pa je vladal poseben mir. Zdelo se je, da sta se hrup in teža urbanizma razblinila in ostala zunaj nevidne meje zelenih in natančno obrezanih ter negovanih dreves. To oazo miru so iztrgali morju okrog leta 1655, kasnejši šogun Ietsuna pa jo je podaril svojemu visokemu uradniku, ki je naročil svojim vrtnarjem iz mesta Odawara, da so jo zasnovali in nato skrbno urejali.

V najtišjem in najlepšem delu asketsko urejenega parka pa stoji majhna lesena hišica, ki jo obiskovalec lahko občuduje samo od zunaj. Nihče ne sme vstopiti vanjo. Zaklenjena in skromna čaka na svoje goste, ki so umrli že pred davnimi stoletji. Njen osrednji prostor in prostor vseh aristokratskih čajnih hišk po deželi, je simbolno eden izmed najsvetejših, morda celo najčistejših prostorov japonske družbe. Ta meri štiri tatamije in pol, nekaj več kot sedem kvadratnih metrov, vrata so tako nizka, da se mora vsak, ki želi noter, skloniti in se splaziti skozi po kolenih. V tistem malem posvečenem prostoru se je skrivalo goreče srce dežele. Če je želel vstopiti vanjo, se je moral skloniti in prikloniti sleherni trgovec, kmet, plemič, šogun ali cesar. Samuraj je moral meč pustiti zunaj, na stojalu ob vhodu. Znotraj ni bilo več zemeljske stanovske delitve, vsi so bili enaki, vsi so se sklonili, ko so vstopili, vsi enakovredni, vsi del natančno predpisanega čajnega obreda.
Orožja v središču čajne hišice ni bilo, nihče ničesar ni posedoval, voda v čajniku je vrela, prah zelenega čaja je bil pripravljen, lesena zajemalka je čakala in vsakič znova so bili obiskovalci čajnice priča obredu, v katerem so bili gibi obiskovalcev že stoletja določeni do zadnjega centimetra.
Načela čajnega obreda je zapisal mojster Sen no Rikyū in ga razdelil na štiri dele: harmonijo, spoštovanje, čistost in tišino. Harmonija je prva. Trenutek, srečanje, svetloba, ki proseva skozi papirnato okno, vse to ne bo nikoli več del iste podobe. Vse miniva, zato si zasluži mimobežni trenutek vso človekovo pozornost. Ko ta mine, se nikoli več ne ponovi. Ichigo ichie – eno srečanje, ena sama priložnost. Ljubiti je treba vsak trenutek, ki bo takoj za vedno minil.
Ichigo ichie – eno srečanje, ena sama priložnost. Ljubiti je treba vsak trenutek, ki bo takoj za vedno minil.

Ko je princ Shotoku leta 604 v svoji ustavi zapisal najpomembnejšo misel japonske zgodovine, da naj se harmonija ceni nad vsem, je ta v kasnejših stoletjih postala japonski moralni in družbeni imperativ. Ta stavek ne govori o tem, da je Japonska dežela Japoncev, ne govori o tem, da je Japonska večna in večja od božanstev. Ne. Prvi stavek Shotokujeve ustave, stare več kot 1400 let, ponovi najtrdnejšo vrednoto, ki je sestavni del japonskega arhetipa, vrednoto harmonije, ki jo človek sam izbira. Obiskovalec čajne hišice se sam skloni, sam odloži meč, sam pristane na pravilo, da je znotraj obreda samo človek, drugim enak.
In ko sem se peš odpravil iz varnega zavetišča vrta, košatih dreves, lično urejenih cvetlic in rastlin v poslovni predel visokih, dragih, ultramodernih nebotičnikov mesta Minato, sem pomislil na neštete uslužbence, ki so kot mravlje iz dneva v dan perpetuirali prvi člen Shotokujeve ustave. Kako svoje meče in dostojanstvo puščajo zunaj v oddaljenih predmestjih mesta, kako si sami želijo izbrisati svojo osebnost, ker je pač to prva družbena norma. Kako trenutkom posvečajo vso svojo skrb, kako zjutraj vstajajo, kako preštejejo iz dneva v dan vedno iste korake, ki jih privedejo do prve postaje mestne železnice, kako iz dneva v dan v ponavljajoči zanki svojih opravil zavestno brišejo sebe, svoje potrebe, svoj ego, svoj libido, se umikajo, sklanjajo, razorožujejo, da družbena tkanina teče in polzi skozi roke kot najfinejša svila.
Tega, da posameznik skriva svoj jaz in ga briše, ne smemo preprosto obsojati. Ta se žrtvuje za družbeno harmonijo že od nekdaj. Sodobna in velika japonska velemesta in njihov nenapisan, a trden ustroj sta edina realnost tukajšnjih milijonov. O njej se ne sprašujejo, ne dvomijo, ne improvizirajo. Vsakdanjik je tukaj čajni trenutek, razpotegnjen v dan, teden, mesec, leta in desetletja. Žrtvovati se za splošno dobro, izbrisati sebe in lastne potrebe, lasten ego je tukaj tako naravno, kot bi pri nas človek popil kozarec mleka.
Družbena harmonija Japonske in njene skicirke
Na peronu na postaji Ueno linije Yamanote, ki obkroža centralni Tokio in velikansko cesarsko palačo z brezhibno urejenimi vrtovi, sem jo opazoval dobrih pet minut. Bila je železniška uslužbenka, na rokah je nosila bele rokavičke, oblečena je bila v temno železniško uniformo japonskih železnic, speti lasje so ji trdno stali na glavi, kot da bi jih nekdo zacementiral tja. Najprej sem mislil, da se ji je popolnoma zmešalo. S prstom je kazala zdaj na semafor, zdaj na vlak, ki je švignil mimo, nato spet na uro. Čeprav so iz vlakov izstopali in izstopali številni potniki, je ni nihče niti opazil. Roke je premikala rutinsko, vsakič je morda izgovorila številko vlaka, morda čas, ko je ta zdrvel mimo, to pa je počela natančno in pazljivo.

Najbolj noro in bizarno od vsega pa je bilo, da se je priklonila tudi vlakovni kompoziciji, ko je ta zapustila postajo. Nič ni zmotilo njenega ritma, priklonov in delovne vneme. Bila je tam, v trenutku, okrog katerega se je razvrščalo vse njeno profesionalno življenje. Tega je temeljito in spoštljivo izpeljala, kot da je od njenega giba odvisno, ali bo vlak iztiril ali pa srečno prispel na naslednjo postajo v Akihabari. Potem, ko je švignil mimo nje še prazen vlak, se mu je priklonila enako spoštljivo. To je bil njen harmonični doprinos, mali kamenček v mozaiku brezhibno delujočega mesta, prefekture in države. Ni bilo to navadno delo, rutina. Bil je obred, jasen, zavzet, temeljit obred. Obred, ki ga kot v drobni čajnici prakticira na milijone ljudi.
Zato osebje v hotelu pripravi perfekten zajtrk, skrbi, da je hrana vedno prav topla in sveža, zato so javne sanitarije bolj čiste kot marsikatera jedilna miza pri nas, zato je vsak, ki je del profesionalnega obreda, tako produktiven in natančen. V vsaki restavraciji je jed brezhibno dobra, vrhunsko pripravljena in tako okusna, da je to težko opisati z navadnimi besedami. Vsak gib, vsaka poteza slehernika, ki nekaj dela ali počne v deželi, je kot roka premišljenega čarovnika. Delavci spoštljivo in drugače kopljejo jame na ulici, letališki delavci kovčke nežno prestavljajo na trakove in jih po potrebi celo obrišejo s krpo, avtocestni uslužbenci ti s skrbjo in natančno vračajo denar, z roko nakazujejo, da so tam, se ti ob izhodu priklonijo, trgovci bi storili vse, da bi ti pomagali, niti ne nujno kaj prodali, vsi se ti klanjajo, povsod po apartmajih in sobah v skrbi za ljudi visijo navodila, kako vklopiti, izklopiti, obvladati to ali ono hišno napravo.

Vsak, ki nekaj dela ali proizvaja, je na svojem službenem mestu zato, da se harmonična družbena tkanina pretaka kot oljna, satenasta svila. Vsa ta skrb, absoluten red, pravila in ljubezen do stranke, pa človeka (kupca, stranko), ki postane del čarovnije, omamljajo in božajo. Zdi se mu, da je v tej pravljični deželi vse samo zanj, da lahko uživa in se izživi v brezhibni civilizaciji, ki ji ni para na vsem širnem svetu.
In ker mora človek v japonskem moralnem in delovnem kodeksu zanikati najprej sebe, nato svoje potrebe, svojo individualnost, samega sebe, kar naenkrat nima več časa za svoje najelementarnejše biološke in čustvene potrebe. Ta delovna vnema in harmonični fatalizem ubija in reže libido mladih fantov in deklet. Statistika je tu grozljiva. Japonci se bodo v stotih letih praktično prepolovili; če se bo trend nadaljeval, bodo popolnoma izginili. Bral sem grozljivo statistiko. Mladina je preutrujena, izmučena, iztrgana od svojih staršev in sorodnikov, mladi se nočejo spoznavati, ne parijo se med sabo, nimajo otrok. Kot da bi jih položaj, v katerem živijo iz dneva v dan, na novo kastriral. Lastna delovna vnema, brezhibna vazalna podrejenost, družbeni vrtinec, ki mu brezpogojno pripadajo – vse to jih duši in biološko frustrira. Bežijo v virtualne svetove družbenih omrežij ali pa se osamijo.

Ko sem se sprehajal po stranskih ulicah Akihabare, ki ji pravijo tudi električno mesto, sem se sprehodil mimo tematskih kavarnic, ki strežejo človekovi potrebi po dotiku, bližini, socialni interakciji. Notri sem opazoval mlade ljudi, ki si plačujejo hitro in instant družbo. Tamkajšnji obiskovalci si lahko proti plačilu najamejo žensko ali moškega, ki človeka za trideset minut gladi po laseh – objeme plačaš posebej –, lahko ga plačaš, da se ta za eno uro s tabo pogovarja, ti prikimava in te razume; dražje so storitve, da se uslužbencu zjokaš v naročju in da ta joka skupaj s tabo. Iz izložb kričijo bizarne ponudbe, razne kombo priložnosti in dopoldanski popusti. Te bizarne kavarne so vedno polne.
Japonski sistem družbene harmonije pozna en sam velik tabu, ki prepoveduje, da bi človek drugega ali družbo kakorkoli obremenil s svojim egom in težavami: zasebnost in avtonomija drugega sta nedotakljivi. V rigidni družbi harmonije, ki mora biti nad vsem, se ne prosi za ljubezen, ne osvaja se, ne išče se prijateljstev. Obremeniti drugega, družino in družbo, je sramotno. Zato so objemi, dotiki, jok in čustva ter najem človeka, ki se z naročnikom sprehaja po mestu, dobrine, ki se jih plača, te so znotraj čajne hišice. V trenutku, ko iz kavarne izstopiš izjokan in dobro potolažen, te nenapisana družbena dinamika, tvoj delovni položaj in družbena realnost neusmiljeno čakajo, da zavzameš svoje trdno in določeno mesto v mozaiku gibajoče tkanine. In tam ni prostora niti časa za drugega, še manj za lasten ego.
V rigidni družbi harmonije, ki mora biti nad vsem, se ne prosi za ljubezen, ne osvaja se, ne išče se prijateljstev. Obremeniti drugega, družino in družbo, je sramotno.
V mestu so zacvetele številne internetne kavarne, kjer si človek lahko najame kabino, ki je velika toliko, da se v njej komaj obrneš. Notri stoji mizica z računalnikom, naslanjač, brezplačna pijača je vključena v ceno, ob doplačilu se ta zloži v zasilno ležišče, del tega pa je tudi miniaturn prostorček za tuš na žetone. Dan v takšni kavarni stane 1500 jenov, približno 7 do 8 EUR. V teh kabinah v tokijskem velemestu prespi na desettisoče večinoma mladih ljudi, ki si niso uspeli ustvariti svojega doma. Enostavno niso imeli sreče ali niso bili dovolj iznajdljivi, morda so klonili pred družbenim pritiskom. Nimajo ničesar. Pred leti so zapustili svoje družine, očete, matere, sestre in brate in jim obljubili, da si bodo v mestu poiskali svoje mesto in uspeli. Niso del nobene statistike, saj imajo uradno streho nad glavo.

In ker je japonska patriarhalna družba dosledna in natančna, bi morali uradniki v mestu poklicati starše teh mladih ljudi, če so ti pripravljeni pomagati in prispevati svoj delež lastnemu obubožanemu otroku, ko bi ta slučajno zaprosil za socialno pomoč mesta ali države. In ker je nenapisano pravilo takšno, da je obremeniti druge sramotno, nihče od žalostnih najemnikov, ki životarijo v mestu na petih kvadratnih metrih, tega ne stori. Tako mati ali oče nekje na japonskem podeželju nikoli ne vesta, da se njun otrok bori z revščino, brezdomstvom, priložnostnimi deli in slabim zaslužkom. Harmonija, red, privid trdnega položaja terjajo svoj davek, socialni transferji japonske zakladnice pa so vedno do vrha polni denarja, ki ga nihče ne upa in noče vzeti zase, saj bi bila pekoča resnica za družino preveč boleča in sramotna.

Japonska je v dolgih letih svojega bliskovitega napredka ostarela. Vsa eksplozivna gradnja, ko se je mesto širilo z nadzvočno hitrostjo, danes terja svoj davek. Njeno tradicionalno družbo je tvorila večgeneracijska družina, ki je povezovala stare očete, očete, sinove in vnuke. Ko so po vojni začeli graditi ozka mestna enodružinska stanovanja, so se mladi selili po svoje, v nove, majhna enodružinske dvosobne garsonjerice. Veliko ljudi je začelo živeti samih, desetletja so tekla, upokojili so se, potem so ostareli. Že davno so izgubili stike s svojimi mlajšimi sorodniki. Nikogar niso več poznali, mladi so nanje preprosto pozabili, nihče se ni več spomnil nanje. Tako zdaj umirajo sami, zaprti v svojih predmestnih enosobnih jazbinah. Nihče ne ve, kako smrt prihaja po njih. Nihče jih ne pogreša, ne pozna, morda so obnemogli, morda so neozdravljivo zboleli, morda niso besede s sočlovekom spregovorili že desetletja, morda so umrli od neznosne samote in žalosti.
Sčasoma se iz stanovanja začne širiti sladkoben vonj po smrti; zatohlo truplo razpada, že leta človeka nihče več ne pogreša, životaril in obležal in umiral je popolnoma sam. Ker se sosedi ne poznajo med sabo, se nihče ne trudi, da bi na silo odprl stanovanje. Nato pokličejo posebna podjetja, ki so zrasla v mestu kot gobe po dežju. Možje v zaščitnih belih kombinezonih, ki jih varujejo pred biološko okužbo, vstopijo v stanovanje, pospravijo razpadajoče truplo v posebne neprodušne krste, odnesejo pohištvo, pospravijo v vreče spomine, predmete, fotografije, ki pričajo, da je nekoč tu živel dostojanstven človek, razkužijo stanovanje, prebrusijo parket, se priklonijo, pred vrati prižgejo kadilo in stanovanje vrnejo sorodstvu, ki ponavadi sploh ne ve, kdo je ta razpadajoči nesrečnik sploh bil.
Tragedija je toliko večja zato, ker je večji družbeni prekršek ta, če vlak zamudi nekaj minut, kot pa ta, da v tem trenutku, ko pišem ta sestavek, na stotine žalostnih in anonimnih pogrebcev, oblečenih v bela zaščitna oblačila in maske, vdira v številna osamljena predmestna stanovanja in pobira neznana razpadajoča človeška trupla, ki so umrla sama v agoniji nenapisanih morbidnih pravil harmonične družbene tkanine. Zadnja vljudna gesta, ki jo Japonec nameni drugim, je, da umre sam, tiho, skromno, da ne bi slučajno koga zmotil s svojim notranjim krikom in neutolažljivo žalostjo.
Zadnja vljudna gesta, ki jo Japonec nameni drugim, je, da umre sam, tiho, skromno, da ne bi slučajno koga zmotil s svojim notranjim krikom in neutolažljivo žalostjo.
Milijon mladih Japoncev se po vsej deželi spopada z nevidnimi družbenimi pravili, družina pritiska nanje, da bodo uspešni, da se bodo poročili in starše osrečili s potomci. Nekajkrat so jih na pogovorih zavrnili, ko so se hoteli priključiti korporacijam in prevzeti svojo javno vazalno vlogo. Nato so se fantje in dekleta odločili, da se bodo umaknili, da v igri in obredih čajne hišice ne bodo več sodelovali. Zaprejo se v sobe, garsonjere, stanovanja in leta ne stopijo iz njih. Nekateri se zaprejo za štiri stene za dolga leta, drugi lahko za desetletja. Čeprav jih obupani starši moledujejo, naj s početjem prenehajo, naj pridejo ven, jim celo pred vrati puščajo hrano in najnujnejše življenjske potrebščine. Socialno so se popolnoma izključili. Nikomur ničesar nočejo, samo izpregli so, nočejo biti več del sistema. Vljudno, skromno, tiho. Nikomur se ne uprejo, nočejo sploh več sodelovati v nenapisani socialni tekmi, ne ropotajo, ne protestirajo. V starodavni japonski maniri se tiho izrežejo od vsega, kar je ta civilizacija posamezniku dala. In trenda nič ne zna ustaviti.

Namesto zaključka
Z Vesno in Jakobom smo v mestu nadvse uživali. Zdelo se nam je, kot da se vrtimo na neskončnem vrtiljaku. Vstopali smo v fantastične gostilne, preizkušali eksotično hrano severa in juga, suši, nebeško dober ramen in udon, pa soba jedi. Kako noro dobro in poceni je vse. Skleda okusnega ramna ali udon rezancev ne stane več kot 6 EUR. Na splošno je Japonska trenutno nakupovalna meka. Jen je na zgodovinskem dnu, japonski izdelki so lahko do več kot pol cenejši kot v Evropi. In nato ti kar v trgovinah povrnejo davek, ko pokažeš potni list. In povsod je enako dobro, enako poceni.

Cene v letaliških restavracijah so popolnoma enake kot v predelih s hrano v nakupovalnih središčih, podeželskih izakayah ali v mestnih središčih. In vse, kar se dotakne krožnika, je sveže, okusno, mehko. Na skrivaj sem opazoval kuharje, kako se z vsako jedjo trudijo enako skrbno, kot bi jo pripravljali sebi doma. Povsod je polno ljudi, za kakšne trendovske restavracije človek lahko čaka v vrsto več kot uro. Neopisljivo je, kako so mesta med sabo sinhronizirana. Zdi se, da je vsak del mesta podoben drugačni izložbi: v Akibi mimoidoče vabijo v bizarne bare in trgovine mlade punce, preoblečene v erotične manga lutkice. Malce naprej so kavarne, kjer se natakarice, preoblečene v francoske služkinje devetnajstega stoletja, pretvarjajo, da si njihov gospodar in zapovednik. V podzemnih dvoranah pa korporativni uslužbenci po službi s svetlečimi palicami sinhronizirano navijajo za svoje plesoče najstniške idole; v Ginzi postane vse dizajnersko: zdi se, da celo ljudje hodijo malce bolj slovesno in zravnano.

Neštete zahodne luksuzne znamke vabijo iz dragih in ekskluzivnih nebotičnikov in stavb, v Asakusi so nagneteni turisti z vsega sveta, ki se zadržujejo okrog templja Sensoji ali razglednega televizijskega stolpa, kjer je potrebno rezervirati in najaviti prihod že tedne prej. Vse se vali, vrvi, odpirajo se uličice, kjer neskončna množica ljudi uživa v okusni in poceni hrani. V večernih urah se v Harajuku zgrinja prava maškarada mladih zblojencev. Nekatere smrklje so oblečene in napudrane kot srhljive porcelanaste lutke iz viktorijanske Anglije, druge si pripenjajo na oblačila plišaste lutke. V tamkajšnjih lokalih lahko božaš kapibare in morske prašičke.

Nato postaja dalje in že te preplavi svetloba neonske džungle v predelu Shinjuku. Tam je rdeča četrt mesta, ki jo pazi glava godzile, ki vsako uro bruha ogenj in dim. V majhnih uličicah zraven je več kot 200 miniaturnih barov, kjer je prostor za največ tri ljudi. V Shibuyi, kjer je znameniti prehod za pešce iz štirih smeri na vseh razglednicah in referencah, ko je govora o Tokiju, sem se sprehodil mimo zloglasnega hriba, kjer stojijo diskretni ljubezenski hoteli za pare – tam sobo zaračunajo po urnih postavkah. In ves sistem je nastavljen tako, da služi zblojeni in bolni človeški seksualni domišljiji. Pari lahko najamejo sobo, ki je videti kot operacijska dvorana ali zapor, pa rožnat mačji grad, celo kot komandna kabina vesoljske ladje...
Tokio je popoln organizem vseh skrajnosti, ki človeka zaslepi s takšno intenziviteto, da je to nemogoče opisati z besedami.

V Ikebukuru te čakajo v posebnih kavarnah kelnarji, preoblečeni v butlerje angleške aristokracije, in obiskovalke tretirajo kot evropske plemkinje. Težko si je zamisliti bolj bizarno podobo Azijcev, ki se pretvarjajo, da so evropska aristokracija. Tokio je popoln organizem vseh skrajnosti, ki človeka zaslepi s takšno intenziviteto, da je to nemogoče opisati z besedami. Utrujeni od neskončno dolgih potepov po mestu smo v Iriyi, stari in mirni delavski četrti mesta, naleteli na vegasto, na pol podrto udon restavracijo. Sprejel nas je star, sključen starček, ki nas je usmeril k eni od štirih miz. Izza pulta je pridrsala še starejša ženska, še vedno lepih potez in živih oči, a vseeno so gube razbrazdale obraz v enakomernih linijah. Oba sta se nam uslužno klanjala.

Restavracija, bolj nekakšna izba, je bila skromna. Prijazna gospa je s težkimi in počasnimi koraki iz kuhinjskega dela prinesla vodo in obvezen pogrinjek. Nato je odrsala nazaj v kuhinjo in si dala opravka z našim naročilom. Slišal sem, kako je mešala, cvrla, v loncih je brbotalo in v izbi je omamno dišalo po meni neznanih začimbah. Nato sta oba z možem drsajoče, s počasnimi gibi, prinesla jedi na mizo. Kako so bili slastni udon rezanci z mehko, malce prekajeno in na žaru pečeno svinjino, pa juha in priloge. Cmokaje smo použili jedi. Nato sem opazil staro gospo, kako nas na skrivaj opazuje iz kuhinje, kako jemo. Njene oči so bile videti kot žareči mlinski kamni, smehljala se je v veselju, da nam je jed všeč. In tista izba je še dolgo po jedi dišala že kot topla krušna peč v turobnem in hladnem zimskem večeru.
Primož, Vesna, Jakob
Kratko obvestilo, ko izide nov esej ali potopis. Brez sumov, odjava z enim klikom.























